7. maja 1945 je Nemčija v francoskem mestu Reims v štabu ameriškega generala Dwighta Eisenhowerja podpisala brezpogojno kapitulacijo. Nacistična Nemčija je kapitulacijo v Reimsu podpisala teden dni po Hitlerjevem samomoru, na sovjetsko zahtevo, da morajo podpisu prisostvovati tudi predstavniki Rdeče armade, pa so kapitulacijo znova podpisali 9. maja v sovjetskem vrhovnem poveljstvu v Karlshorstu pri Berlinu. Feldmaršal Wilhelm Keitel je kapitulacijo nemške vojske takrat predal sovjetskemu maršalu Georgiju Žukovu. Vojne morije pa s tem vseeno še ni bilo konec, saj je japonski cesar Hirohito šele 15. avgusta 1945 napovedal predajo Japonskega cesarstva in premirje uradno podpisal 2. septembra 1945. Druga svetovna vojna je bila s tem po šestih letih tudi uradno končana.
Terjala je strahotne žrtve na vseh straneh, še posebej pa med civilnim prebivalstvom. Vojna je pustila globoke rane tudi na Slovenskem. Najhuje je bilo na slovenskem Štajerskem, kjer je veljal do potankosti razdelan nemški raznarodovalni okupacijski sistem. Italijani so na svojem območju ustanovili Ljubljansko pokrajino, Madžari pa so državi vrnili po prvi svetovni vojni izgubljeno Prekmurje. Med okupacijo 1941 – 1945 je vzplamtelo narodnoosvobodilno gibanje, ki mu je dajala močan domoljub ni naboj Osvobodilna fronta (OF) vodila pa Komunistični partija. Upor je bil moralno upravičen in edini odgovor na etnocid, ki so ga okupatorji načrtovali nad slovenskim narodom.
Poleg narodnoosvobodilnega boja, ki so ga podpirali verni in neverni ljudje, se je v Ljubljanski pokrajini organiziral tudi protikomunistični tabor. 17. julija 1942 je bila v Št. Joštu nad Horjulom s privoljenjem italijanske okupacijske oblasti ustanovljena prva Vaška straža (MVAC – Milizia voluntaria anticomunista), ki je pomenila uradni začetek protikomunistične akcije v Ljubljanski pokrajini. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 in po porazu četnikov v Grčaricah ter belogardistov (poimenovanje vodstva KP in OF po sovjetskem vzoru) na Turjaku, je bilo ustanovljeno slovensko domobranstvo pod poveljstvom nemške SS. Protikomunistični tabor so vodile predvojne meščanske stranke, predvsem SLS s pomočjo vrha RKC v Ljubljanski škofiji pod vodstvom dr. Gregorija Rožmana. V tem delu Slovenije se je odvijala tudi državljanska vojna, ki je na slovenskem Štajerskem ni bilo. Kolaboracija z okupatorjem je na slovenskih tleh pustila strahotne posledice vse do danes.
Jugoslovanska (tudi slovenska) partizanska vojska je bila del zmagovite zavezniške proti hitlerjevske koalicije. Bili smo torej na strani zmagovalcev druge svetovne vojne. Takoj po vojni je prišlo do krvavega obračuna s poraženci in do množičnih izvensodnih pobojev nasprotnikov NOB, ki so povzročili skeleče rane in še danes vplivajo na slovenski narodni razkol. Gre še vedno za dnevno politično in predvsem strankarsko ideološko delitev v kontekstu prevrednotenja zgodovine in enačenja narodnoosvobodilnega boja s komunistično revolucijo. Te seveda ni mogoče zanikati, tako kot ni mogoče zanikati sodelovanja že omenjenega protikomunističnega tabora z okupatorjem. V zgodovini je bila, je in bo kolaboracija vedno zavržno dejanje in izdaja lastnega naroda. Tega madeža pač ni mogoče izbrisati, niti s spreminjanjem zgodovine ne!
Za izvensodne povojne poboje (imeli smo jih tudi na gradu Hrastovec pri Lenartu) se je partizanska (komunistična) stran že zdavnaj opravičila in kot je že večkrat opozorila sociologinja dr. Spomenke Hribar, bi bil že čas, da se opravičijo še najvišji predstavniki RKC. V enem od pisem, ki sva si jih izmenjala, je med drugim zapisala, da naj se predstavniki RKC »najprej opravičijo svojim vernikom za gorje, ki jim ga je Cerkev povzročila s svoje strani – s pravo ideološko "dresuro" zoper komunizem! Mineva sto petintrideset let (!) ko je dr. Anton Mahnič z vso svojo vehemenco začel ideološki boj zoper spravo s svojim Programom "delitve duhov"! Takrat se je začel novodobni slovenski razkol! Petdeset let pred II. svetovno vojno! (Mahničeva revija Rimski katolik je namreč začela izhajati leta 1889, ko na Slovenskem o komunizmu ni bilo ne duha ne sluha). Da ne omenjam posebej tega, kar so duhovniki pod taktirko dr. Rožmana počeli med samo II. svetovno vojno!«
Morda pa bomo ob 80 – letnici konca vojne le dočakali obojestransko opravičilo. Zmagovalci so to že storili, kdaj bodo zbrali pogum še poraženci? Po osemdesetih letih bi bil res že čas, da se to zgodi in da se zgodovino pusti zgodovinarjem. Bolj kot v preteklost (kakršna koli že je bila, naša je in spremeniti je ne moremo) se ozirajmo v prihodnost. Mladih generacij s temi temami nimamo več pravice obremenjevati.