3. maja smo obeleževali svetovni dan svobode medijev – priložnost za razmislek o vlogi novinarstva, odgovornosti medijev in zaupanju javnosti. A v Sloveniji ta dan vse prevečkrat mine brez samorefleksije. Slovensko novinarstvo je v krizi, ki ni le posledica ekonomskih in političnih pritiskov. Gre tudi za krizo identitete in krizo odgovornosti do bralcev.

Največji izziv je spregled lokalnega novinarstva. V Sloveniji se vsak kraj sooča s specifičnimi izzivi, zato bi moralo lokalno novinarstvo igrati ključno vlogo. Tega pa danes skoraj ni več. Veliki mediji so zaprli dopisništva, ignorirajo zgodbe z obrobja in ob tem pogosto s prezirom gledajo na nas, lokalne medije, ki vztrajamo na terenu z velikim občutkom za skupnost. Ljudje so že siti »velikih zgodb« mainstream medijev (Dončič, Trump itd.).

Zato smo si za izgubo zaupanja ljudi v novinarstvo krivi predvsem novinarji sami. Medijski prostor je preplavljen s senzacionalizmom in površnostjo. Pri pridobivanju klikov in oglasov pozabljamo, da so bralci ljudje – ne le številke v statistiki. Ljudje čutijo, kdaj jih jemljemo resno in kdaj jim prodajamo prazne zgodbe, zavite v bleščeče naslove.

Starejše ženičke, ki že dve leti čaka na protezo, ki si je ne more privoščiti samoplačniško, res ne zanima, kako se počuti neka »vplivnica« po lepotni operaciji. Zato se moramo ob tem vprašati: kako naj ljudje zaupajo medijem, če jim mediji ne zaupamo nazaj? Če se ne trudimo razumeti njihovega sveta, njihovih skrbi, če jih ne poslušamo?

Prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin slovensko novinarstvo primerja z orkestrom na Titaniku. Vprašati se moramo, ali novinarji res želimo igrati skladbe, ki jih skladajo politiki in kapital.

Zato letos ob svetovnem dnevu svobode medijev ne bomo slavili dosežkov, ampak priznali odgovornost. Čas je, da se obrnemo nazaj k temeljem – k lokalnim zgodbam, k resnici, k ljudem. Tam se novinarstvo začne. In tam ga je danes najbolj treba braniti in spodbujati dialog.