Iz mojega zornega kota z nostalgijo po časih, ko je človek znal biti človek in je tudi  nekaj veljal …

Nihče ne da nam odrešenja,
ne carji, kralji in ne bog;
osvoboditev iz trpljenja
bo delo naših lastnih rok.
Sami razbijmo jarem sužnji,
ki tlači nas že tisoč let;
zdaj kujte, bratje, kujte družni
človeštvu boljši, lepši svet.
                      (kitica iz Internacionale).

Osvoboditev Jugoslavije maja 1945 označuje konec druge svetovne vojne v državi, same socialistične revolucije pa še ne. Komunistična partija se je še vedno bojevala za popolno oblast v državi. S prihodom miru je bila Partija zmožna prestrukturirati vire z namenom osredotočanja na družbena vprašanja, še posebej k stvaritvi novega socialističnega človeka. Člani partije in vojna generacija prežeta s komunistično ideologijo so bili pripravljeni na ustvarjenje nove družbe in novega sveta, ki vstopa v družbeno in politično okolje. Za vsako sfero življenja (družbeno, politično in gospodarsko) je bil sovjetski prototip vzet za idealnega. Pod preobleko modernizacije in kulturnega napredka, je bila jugoslovanska družba kmečka in patriarhalna, transformirana v skladu s partijskim programom. Hitra modernizacija je bila dogmatični eksperiment. Reforme so zaobjemale izboljšave na področju izobraževanja in zdravstva, izkoreninjenje stare družbe in starega načina življenja s pospešeno industrializacijo, množičnim preseljevanjem, nacionalizacijo in razlaščanjem, nasilno kolektivizacijo ter mobilizacijo za delo v tovarnah in boj proti kulakom in razrednim sovražnikom.

To je bilo za ljudi eno najtežjih obdobjih in mnogi starejši ljudje se še spominjajo časov obvezne oddaje kmetijskih pridelkov. Vse je šlo v mesto za delavce v tovarnah, zadnja vreča pšenice in rži, če je bilo treba. In zadnji kilogram krompirja, mi pa smo tolkli repo in zelje, nezabeljeno, mi je ondan pripovedovala starejša gospa iz Zg. Verjan. Oče je moral za tri mesece v Kočevske gozdove s konji, ker obvezne oddaje nismo v celoti izpolnili. Morali smo preživeti, oče se je žrtvoval za družino. Je pa bilo po vojni tudi veliko lepega, potrpeli smo, radi smo se družili, na vasi je ob večerih zvenela pesem, bila so nepozabna kresovanja s postavljanjem mlajev. Počasi se je vse spreminjalo na bolje, tudi na podeželju kmetom, delavci so dobivali stanovanja, lahko so si gradili hiše.
Nastala so nova mesta, nove soseske. Iz predvojne zaostale, pretežno agrarne Jugoslavije (ki pa je bila precejšen izvoznik žita) je nastala država, ki je v petdesetih letih minulega stoletja prva razvila delavsko samoupravljanje. Z vsemi anomalijami vred, da mi ne bi kdo zameril. Kljub temu pa je beseda delavcev le nekaj  veljala. Partijsko  geslo »delu čast in oblast« je bilo sicer resda bolj del ideologije kot stvarnosti, a vseeno je bilo v »totalitarni državi«, kot je označujejo mnogi novodobni kritiki, mnogo več delavske oblasti in soupravljanja, o katerem danes nihče niti slišati noče.

Upam, da ne bom razumljen kot jugonostalgik, želim samo spomniti, da je kriznim časom navkljub ob prvem maju včasih povsod žuborelo življenje, bilo je mnogo veselja, druženja, prijateljevanja, časa za počitek in tudi za delo na zemlji, ki pač ni čakala in poznala praznika. Lahko povrnemo to ljudsko živahnost, ta iskren nasmeh in prisrčne stiske rok, včasih tudi umazanih, če je bilo treba? Bili smo bolj ljudje, manj je bilo lova za kapitalom in pohlepa, ki presega vse meje dobrega okusa. Škarje med revnimi in bogati se vedno bolj odpirajo, delo vse manj velja in je marsikje pošteno razvrednoteno. Delo ne potrebuje oblasti in si je tudi ne želi več. Soupravljanje pa bilo dobrodošlo. Predvsem pa si delo zasluži več časti, od pohorskega drvarja do prekmurskega poljedelca, od jeklarja v železarni Jesenice do gradbinca v Pomgradu. Več dostojanstva in medsebojnega spoštovanja nam ne more  škoditi in prvi maj je priložnost, da se tudi »evangelijsko globlje zamislimo« in pošteno priznamo, da je »dobro biti najprej človek«. Dober človek, ki pogleda sosedu v oči in ga vpraša: »Potrebuješ pomoč?«

Pa še nekaj – delo in njegova vrednota sta bila v zgodovini tudi politično ideološko izrabljena do onemoglosti. Spomnimo se samo napisa nad vhodnimi vrati Auschwitza v okupirani Poljski med drugo svetovno vojno: »Delo osvobaja«. Verjamem, da je geslo »Arbeit macht frei« znano večini od nas, tudi tistim, ki niso poznavalci nemščine in novejše zgodovine. Za citiranje tega napisa, ki razglaša, da delo osvobaja, imamo dvojni razlog. Prvi je današnji praznik dela, drugi bližnja 80 letnica zmage nad nacizmom in fašizmom … Premislek bo dobrodošel, žive priče tega »osvobajanja« so sicer zelo redke, a še vedno živijo. In se spominjajo …