Zadnje čase je vse stvar razprave. Vsak ima svoja »dejstva«, ker je pač prebral en blog in pogledal tri »reelse«. Saj ne rečem – mnenje si lahko ustvari vsak. Ampak če smo iskreni, vsako mnenje ni enako vredno. Niti približno ni isto, če cepljenje novorojenčkov komentira zdravnik, ali pa, če tvoj stric, ki je »prebral nekaj člankov«, razlaga, kako deluje imunski sistem.

Internet nam je dal občutek, da smo vsi strokovnjaki. Da lahko po treh stavkih odgovora strica Googla vstopimo v razpravo z ljudmi, ki so leta in leta posvetili študiju. In potem se čudimo, zakaj kot družba ne pridemo nikamor. Nekatere stvari niso stvar mnenja – gravitacija in okroglost Zemlje pač nista stvar razprave. Enako velja za zgodovinska dejstva, človekove pravice in še marsikaj drugega.

Mnenje imaš lahko o tem, ali je pica z ananasom zločin proti kulinariki. Lahko razpravljaš o tem, ali je Taylor Swift »overrated« ali ne, ali pa o tem, katera sezona Igre prestolov je najboljša. Ne moreš pa imeti »mnenja« o obstoju podnebnih sprememb in učinkovitosti cepiv. Zdi se, da bolj kot kdajkoli prej potrebujemo ljudi, ki znajo priznati, da ne vedo vsega. Ker to ni znak šibkosti. To je osnovna odgovornost v družbi, kjer informacije niso več privilegij manjšine, ampak interpretacija večine.

Malar