Ko sonce neusmiljeno pripeka že ob sedmih zjutraj in ko tudi noč ne prinese več olajšanja, temveč le še bolj zatohlo tišino, se moramo vprašati: je to res le »vročinski val«, ali pa je to že bolečina planeta, ki nam sredi civiliziranega sveta kriči: dovolj je?

Toplotni udari, suše, silovite nevihte in porušeno podnebno ravnovesje niso več naključni izzivi vremena, ampak jasen in neizprosen odgovor narave na desetletja naše ignorance. Zanikali smo znanost, potiskali smo neprijetne resnice pod preprogo in se udobno namestili pod klime, v plastiko in izpuste. A narava ima dolg spomin. In kar smo ji vzeli, zdaj vrača – z obrestmi.

Smo generacija, ki mora priznati odgovornost. Vzgojeni smo bili, da je napredek edina pot, da je beton boljši od prsti in da je rast BDP-ja pomembnejša od diha gozdov. A kdo bo otrokom razložil, zakaj ni več naravne sence ob igrišču? Zakaj voda ni več samoumevna? Zakaj poleti ne morejo na sprehod brez nevarnosti za zdravje?

To ni več tematika za okoljske seminarje ali okrogle mize. To je stvar vzgoje, zavesti in vsakodnevnega ravnanja. Čas je, da postanemo skrbniki in ne plenilci okolja. Vsaka plastenka, ki konča v naravi, vsak hlod, ki ga posekamo brez nadomestila, vsak zagon motorja po nepotrebnem – vse to gradi prihodnost, v kateri bomo živeli. Ali pa umirali.

Skrajni čas je, da začnemo delati drugače. Ne le govoriti o spremembah, ampak jih živeti. Vzgojimo spoštovanje do narave. Ustavimo se, poglejmo okoli sebe, prisluhnimo zemlji. Kajti kar se danes zdi ekstrem, bo jutri postalo normalno. In to normalno ne bo več prijazno do človeka.

Zadnji čas je, da spregledamo. Naslednja generacija ne bo več imela možnosti, da se »odloči drugače«. Odločitev je zdaj. Naša!