Res je kriv telefon. Ampak ne toliko sama naprava, kot to, da smo z njo izgubili svoje misli. Biti v tišini, strmeti skozi okno, se izgubljati v lastnih mislih. Nenavadno, vem. Danes praktično »unheard of«. Ko ne vemo odgovora, v isti sekundi odpremo tudi Google, ali pa še huje – ChatGPT. Tisti strastni imamo naloženo celo aplikacijo.

Intelektualni trud je postal nepotreben. Esejev več ne pišemo, pač pa jih »zgeneriramo«. Knjig ne beremo več (ker kdo pa ima čas za to?) – raje prilepimo njihov ilegalno pridobljen PDF v Chat in mu naročimo, naj jih povzame. Namesto skrbno premišljenih argumentov pišemo polpismene komentarje, kjer govorimo eden čez drugega brez kakršnega koli konkretnega doprinosa. Našo koncentracijo lahko izmerimo v sekundah, naše ideje so algoritemske in površinske.

Najhuje pa je, da se tega po večini niti ne zavedamo oziroma nam za to ni mar. Biti pameten in razgledan je tako postalo nadomestljivo z »imeti odgovore« – prave ali pa tudi ne, za takšno ali drugačno ceno, ki pa je velikokrat naš intelekt. In ko izgubimo stik s svojimi mislimi, izgubimo tudi kritično presojo. Kako sploh še ločimo med lastno in umetno inteligenco? Udobje nas je otopilo. Še te tri možganske celice, ki jih uporabljamo, so se polenile. In kot vsaka neuporabljena mišica tudi intelekt brez vadbe počasi propada.

Malar