Vedno bolj se zdi, da imajo prav tisti, ki pravijo: »To je narobe svet.« Upali smo, da prihajajo boljši časi, saj se je epidemija zaključevala, a ni bilo tako, prej nasprotno. Še pred koncem epidemije se je Evropa znašla pred novim izzivom, začela se je namreč vojna v Ukrajini. Pred nami so bile tudi državnozborske volitve in pred volitvami še soočenja. Bolj so se bližale volitve, bolj smešno je bilo vse skupaj in pika na i je bil vsekakor padalec iz studia.

Po volitvah pridem domov in si rečem, da zdaj končno lahko gledam televizijo, saj je čas soočenja, dnevne statistike okuženih in določanja ukrepov mimo. Prižgem televizor in se razveselim, saj so vrteli moj najljubši slovenski film, Moj ata socialistični kulak. Pa si rečem: »Odlično malo sprostitve!« Hitro ugotovim, da sem se zmotil, dejansko so bila poročila in predstavljali so glavne točke nove koalicijske pogodbe. Nič mi ni bilo jasno, pa mogoče je tako tudi boljše, kot je dejal aktivist Vanč Tinčku, ko ga je spraševal, zakaj ne sme govoriti, da so jedli meso: »Tinček, veš, včasih se da živet tudi tak, da kaj ne razumemo, mogoče je še boljše zdaj na prehodu.«

Bil sem prepričan, da bomo s parolami »več plačila za manj dela«, ki smo jih slišali pred volitvami, zaključili, ampak ne. V koalicijski pogodbi se srečamo s predlogom, da bo 800 evrov neto minimalna plača in da bomo delali 30 ur na teden. Aja, tisto, da bo vsak upokojenec imel 1.000 evrov pokojnine, smo slišali že prej, v neki podobni politični situaciji.
Na tej točki sem ugotovil, da ne gre za film, ker se predlog koalicijske pogodbe in film Moj ata socialistični kulak zelo razlikujeta, saj je moral Malek, da si je lahko pridelal prvi socialistični krompir, ki je bil debel kot buče, ponoči delati na železnici, čez dan pa na njivi. Malek je imel ob krompirju še drug problem, zaradi dela je bil premalo z družino, zato je imel probleme z Olgo in Tinčkom. Olga je rada videla miličnika in je zanosila, ker niso imeli spolne vzgoje v osnovnih šolah, Tinček pa je imel znake ADHD. No, tudi te težave bodo rešene z novo belo knjigo izobraževanja, ker je baje obstoječa zastarela. Kar ne morem verjeti, saj so nam po epidemiji, ko so »zaganjali« šolstvo, govorili, da je to kakovostno in evropsko primerljivo. Prepričan sem, da bodo ne glede na vse po sprejemu nove bele knjige učitelji vse razumeli, kot učiteljica v filmu, ko je dejala: »Zdaj vem, kaj je moje poslanstvo.«

Pojavljajo se tudi že prvi odzivi posameznih kulakov in kapitalistov na predlog za krajši delovnik in dvig minimalne plače, ki trdijo, da gre za ponovno nacionalizacijo. Seveda so vsi previdni, ker, kot je dejal Vanč: »V svobodi nikdar ne veš, kaj lahko in kaj ne smeš ...«

Skratka, da ne bomo spet prepevali s koli v rokah po pesniški dolini, je prav, da si oblastniki na KLO-ju in kulaki odgovorijo na Malekovo vprašanje: »Vprašam vas, čigava je jablana, od tistega, kamor je nagnjena, ali tistega, kjer ima korenine?«

Na drugi strani imamo skeptike ali nasprotnike nove oblasti, ki pravijo, da so si novi oblastniki najprej razdelili položaje, šele potem so se začeli ukvarjati s programskimi točkami. Ti pravijo, da se strinjajo z župnikom iz filma, ki je o novi oblasti dejal: »To me more dolgo trajati.« Drugi pa pravijo, da prihaja čas velikih kresovanj in plesov, ko bomo skupaj vzklikali in plesali.
Kdo ima prav, bo pokazal čas, jaz pa se sedaj sprašujem, kot Malek v filmu, zakaj v naši hiši nič več ne slišim Svoboda, KUL in Mesec.