Pripadam generaciji, ki je že toliko v letih, da rada razmišlja in govori o svoji preteklosti. Zato sem tudi sam pred nekaj dnevi ob gledanju informativne oddaje odprl predal, v katerem imam shranjena razna priznanja, med njimi tudi spominska znaka »Enote za posebne namene 1990–1991« in »Tajna skladišča 1990– 1991«. Ob pogledu na te spominske znake sem z mislimi odtaval nazaj v čas slovenskega osamosvajanja in začutil kar precej podobnosti z dogajanjem v Ukrajini.

Tudi takrat sta bila prisotna močna tuja diplomatska dejavnost in veliko napihovanje Amerike ter njenega predsednika Georga Busha in državnega sekretarja Jamesa Bakerja, da Jugoslavija ostane, kar je po razglasitvi neodvisnosti tudi potrdila takratna tiskovna predstavnica State Departmenta Margaret Tutwiler, ko je dejala, da enostranski koraki Slovenije in Hrvaške ne bodo spremenili ameriške obravnave teh republik kot sestavnih delov Jugoslavije.

Tudi OZN, ki ji nikoli ni bilo vseeno za trpeči narod in je »zelo pravična«, ni stala križem rok, saj je njen takratni generalni sekretar Javier Pérez de Cuéllar glede razmer v Sloveniji dejal, da Združeni narodi nimajo kaj storiti, saj Slovenija ni država. Če bi bile takrat že razvite sodobne video povezave, sem prepričan, da bi v ameriškem kongresu zaploskali takratnemu premierju Markoviću, čez nekaj dni pa tudi predsedniku takratne slovenske vlade, ampak šele takrat, ko so se prepričali, da od Jugoslavije ne morejo imeti več nobene koristi.
V podrobnosti o osamosvojitveni vojni v Sloveniji se ne bom spuščal, saj smo bili tisti, ki smo bili takrat kot pripadniki slovenske vojske na južni meji, že zdavnaj preslišani od tistih, ki so bili ob napadu jugoslovanske armade iz »božje previdnosti« na avstrijskem Koroškem.
Aktivnosti svetovne politike sem takrat dojemal zelo podobno in se zdaj ob napadu Rusije na Ukrajino ponavljajo. Ne glede na to, kje je leta 1991 pristal Baker in kaj je Bush povedal v telefonskem pogovoru nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu, se za nas na hrvaški meji ni nič spremenilo in kaj hitro smo spoznali, da se bomo morali v primeru napada braniti sami, ker je ameriška diplomacija dvignila roke, saj naša država nima nobenega naftnega vrelca.

Vse, ki zdaj trdijo, da se je ob napadu Rusije na Ukrajino razblinil mit o nepremagljivi ruski armadi, ki je druga najmočnejša armada na svetu, naj spomnim, da se je že lani razblinil mit o ameriški vojski kot najmočnejši armadi na svetu, ko si je ta »grozna« velesila za pobeg iz Afganistana izborila nekaj dni. Civilisti so ostali. To je potrdila tudi Jen Psaki, tiskovna predstavnica Bele hiše, ko je dejala, da je Biden že dlje časa menil, da se vojne v Afganistanu vojaško ne da dobiti, in nadaljevala z njegovimi pravljicami o varnosti in humanitarni pomoči.

»Zaspani predsednik« Biden je moral zakuriti vojno nekje drugje, ker ta nekaterim le prinaša dobiček, zato je začel hujskati Ukrajino in žugati Putinu. Seveda je nekaj dni prej dejal, da je prepričan, da bo do napada prišlo, če bi bil iskren, pa bi dejal, da komaj čaka, da Putin napade, ker se Putina boji, o bojni pripravljenosti in bojni moči pa veliko pove njihov pobeg iz Afganistana.
Če se vrnem k občutkom, dragi politiki, ko ste predsedniku Ukrajine Volodimirju Zelenskemu izkazali spoštovanje z aplavzom in stoječimi ovacijami, in če je to vse, kar lahko storijo Evropska unija, NATO in OZN, potem res hvala za takšno pomoč. Kot je dejal Zelenski, vas zanima samo denar in nič drugega. O namenih veliko pove tudi ponudba Bidna Zelenskemu, ko mu je ponudil pomoč pri pobegu iz Ukrajine – to je res herojska ponudba, ki bi se je vsak navadni Zemljan sramoval.

Dogodek z aplavzi in stoječimi ovacijami v Evropskem parlamentu, nemškem parlamentu in v obeh domovih ameriškega kongresa je zelo podoben, kot da se v reki prevrne čoln in se ljudje utapljajo ter vedno, ko kateri utapljajoči pomoli glavo iz vode, zaploskamo. Ko se nekdo spomni, da bi utapljajočim ponudil rešilno vejo, pa Biden in Ursula von der Leyen rečeta, da je to pametno, a da naj grejo na drugi breg reke, da ne bo Putin mislil, da sta tudi onadva pomagala. Ko sta sama, pa na svojih kalkulatorjih takoj nadaljujeta z izračuni, koliko bosta zaslužila.

Dragi politiki, vaši aplavzi ukrajinskim vojakom ne pomenijo nič, še vedno umirajo na bojišču in civilisti trpijo naprej. Vsak dan jih je več tarča napadov. Vi pa ploskate! Enako so vaši aplavzi brezpredmetni ukrajinskim ženskam in njihovim otrokom, ki se premraženi in lačni poslavljajo od možev, bratov in očetov ter čakajo prevoze v begunske centre in bežijo iz domovine pred smrtjo zaradi političnih neumnosti in zatiskanjem oči evropskih in ameriških politikov.

Pred vrati so velikonočni prazniki in dragi politiki, z Bidnom na čelu, bojim se, da ob praznikih ne boste imeli kaj barvati!