Izbruhi nalezljivih bolezni, ki so jih nekoč večinoma poimenovali kar kuga, od nekdaj pustošijo človeštvo. Pogosto so spreminjali potek zgodovine in označevali celo konce nekih civilizacij. Covid-19, zadnji v seriji epidemij, na primer, je svet za več mesecev dobesedno ustavil. A bolezni pridejo in gredo; sicer terjajo svoj davek, a življenje gre vedno naprej.

O prvi prazgodovinski epidemiji pred približno 5.000 leti pričata dve najdišči na severovzhodu Kitajske, kjer so arheologi odkrili množice človeških ostankov vseh starosti.

Študije so pokazale, da je bolezen med prebivalce udarila na hitro, saj ni bilo časa za ustrezne pokope, nobeno od najdišč pa tudi ni bilo ponovno naseljeno, kar dokazuje, da je epidemija opustošila celotno regijo. Kronisti sicer največkrat pišejo o izbruhih kuge, ki so večinoma povezani z vojskami, kar je razumljivo, saj so v tistih časih vojske poleg trgovcev veljale za glavne popotnice in posledično prenašalke bolezni.

Kri in smrdeč dih

Atenska kuga denimo se je začela leta 430 pred našim štetjem, nedolgo po začetku vojne med Atenami in Šparto. Po Atenah je morila pet let, po ocenah zgodovinarjev pa je življenje izgubilo kar 100.000 ljudi. Grški zgodovinar Tukidid je zapisal, da so »ljudi dobrega zdravja naenkrat napadle močne vročine v glavi, pordelost in vnetje v očeh, notranji deli, kot sta grlo ali jezik, pa so krvaveli ter oddajali nenaraven in smrdeč dih«. Še vedno ni povsem jasno, za kakšno bolezen je šlo, glede na opise simptomov se ugiba o tifusu ali eboli. Kljub epidemiji se je vojna nadaljevala in se končala šele leta 404 pred našim štetjem, ko so bile zdesetkane in izmučene Atene prisiljene kapitulirati pred Šparto.

Atenska kuga se je začela leta 430 pred našim štetjem – trajalo je kar pet let, da je izvenela, po ocenah zgodovinarjev pa je terjala življenje kar 100.000 ljudi. Foto: Wikipedia

Med letoma 165 in 180 je med prebivalci Rimskega cesarstva pustošila tako imenovana Antoninska kuga, ki so jo s svojih osvajalskih pohodov poleg vojnega plena prinesli rimski vojaki. Najbrž je šlo za črne koze, ki so terjale grozljiv davek, saj naj bi ubile več kot pet milijonov ljudi. Epidemija je prispevala tudi h koncu Pax Romana, znamenitega obdobja miru, ko je bil Rim na vrhuncu svojih moči.

Konec evropskega sistema podložništva

Da se bliža konec sveta, je leta 250 ob izbruhu ciprske kuge naznanil sveti Ciprijan, škof iz tunizijske Kartagine, saj naj bi bolezen samo v Rimu na dan pobila 5.000 ljudi. Strokovnjaki še danes niso prepričani, katera bolezen, ki je trajala do leta 271, je povzročila epidemijo.

Bizantinsko cesarstvo je leta 541 prizadela bubonska, tako imenovana Justinijanova kuga, ki je pomenila tudi začetek njegovega propada. Kasneje se je kuga ponovila, terjala pa naj bi izjemen davek, saj naj bi zaradi nje umrla kar desetina svetovnega prebivalstva.

Med letoma 1346 in 1353 naj bi več kot polovica Evropejcev izgubila življenje zaradi črne smrti oziroma danes izumrle bakterije Yersinia pestis, ki so jo širile bolhe in je v Evropo prišla iz Azije. Umrle so pokopavali v množične grobove, zaradi tako visoke smrtnosti pa je epidemija spremenila potek evropske zgodovine. Delodajalci so namreč vse težje našli delovno silo, to pa je delavcem slednjič prineslo boljše plačilo in povzročilo konec evropskega sistema podložništva.

Nasilje zaradi karantene Katarine Velike

Virusna hemoragična mrzlica je med letoma 1545 in 1548 povzročila epidemijo cocoliztli, ki je azteška beseda za škodljivca in ki je ubila 15 milijonov prebivalcev Mehike in Srednje Amerike. Evropski raziskovalci so v 16. stoletju na ameriška tla prinesli več nalezljivih bolezni, ki so jih skupno poimenovali ameriške kuge. Te bolezni, vključno s črnimi kozami, so prispevale k propadu civilizacij Inkov in Aztekov, saj naj bi zaradi njih umrlo kar 90 odstotkov avtohtonega prebivalstva zahodne poloble.

Črna smrt, ki so jo širile bolhe, naj bi med letoma 1346 in 1353 pomorila več kot polovico Evropejcev. Foto: Wikipedia

Velika londonska kuga v letih 1665 in 1666 je pomenila zadnji večji izbruh črne smrti v Veliki Britaniji. Terjala je približno 100.000 življenj, vključno s 15 odstotki prebivalcev Londona, ki jih je istega leta prizadel še uničujoči požar. Tri leta (1720–1723) je trajala velika kuga v Marseillu, ki se je v mesto razširila z ladje, čeprav je bila ta v karanteni. Tudi ta je vzela 100.000 življenj, samo v Marseillu naj bi umrla tretjina vseh prebivalcev. Prav toliko naj bi za rusko kugo med letoma 1770 in 1772 umrlo tudi Moskovčanov. Ker je Katarina Velika odredila karanteno, je med meščani izbruhnilo nasilje, ki ga je skupaj s kugo komaj ukrotila.

Španska gripa vseh grip

Leta 1793 je tedanjo ameriško prestolnico Filadelfijo zajela epidemija rumene mrzlice. Vse do zime, ko so komarji, ki prenašajo bolezen, poginili, je zaradi te bolezni umrlo več kot 5.000 ljudi. Žrtev je bilo v tako kratkem času veliko tudi zato, ker so uradniki napačno verjeli, da so sužnji na bolezen imuni, zato so jih uporabili za nego bolnikov.

Ena od samo dveh ohranjenih zdravniških zaščitnih mask pred kugo iz časa med 1650 in 1750. Foto: Nemški zgodovinski muzej, Berlin

Tik pred koncem 19. stoletja, v letih 1889 in 1890, je človeštvo doživelo prvo pandemijo gripe. Začela se je moderna industrijska doba, nove prometne povezave so omogočile hitro širjenje virusa. Tako je bolezen v samo nekaj mesecih zajela ves svet in vzela milijon življenj. A ta milijon je bil nič v primerjavi s špansko gripo, ki je ob koncu prve svetovne vojne zajela svet od južnega morja do severnega pola. V eni največjih pandemij v zgodovini naj bi zbolelo kar 500 milijonov od vojne izčrpanih ljudi, petina vsega svetovnega prebivalstva, umrlo pa okrog 40 milijonov. Čeprav se imenuje španska, se bolezen verjetno sploh ni začela v Španiji, le ljudje so tako sklepali, saj je bila Španija prva, ki je poročala o gripi.

Aids vzel 35 milijonov življenj

Toda izbruhi nalezljivih bolezni, ki so terjale smrtni davek, se še zdaleč niso končali, nasprotno, nadaljevali so se skozi 20. pa tudi 21. stoletje. Pandemijo azijske gripe je v letih 1957 in 1958 povzročila mešanica virusov ptičje gripe. Vse skupaj se je začelo na Kitajskem, nato pa se naglo širilo in v nekaj mesecih doseglo Ameriko in Evropo. Bolezen, ki je prizadela predvsem pljuča, je zahtevala okoli 1,1 milijona smrtnih žrtev, med njimi so prevladovali starejši. Za razliko od azijske pa je zaradi hongkonške gripe med letoma 1968 in 1970 umrlo tudi veliko otrok. Izbruhnila je v Hongkongu, terjala milijon žrtev in se v zgodovino zapisala kot prva pandemija moderne dobe, za katero so značilna hitra potovanja z letali.

Za špansko gripo, eno največjih pandemij v zgodovini, naj bi zbolelo kar 500 milijonov od prve svetovne vojne izčrpanih ljudi, umrlo pa okrog 40 milijonov. Na fotografiji bolnišnica v Kansasu, ZDA Foto: Narodni muzej zdravja in medicine, Maryland

Leta 1981 je svet izvedel za aids, zaradi katerega je vse do danes umrlo več kot 44 milijonov ljudi, med njimi tudi mnoga znana imena svetovne estrade, kot so pevec skupine Queen Freddie Mercury ter igralca Rock Hudson in Anthony Perkins. Bolezen povzroča virus človeške imunske pomanjkljivosti HIV. Desetletja zoper aids ni bilo zdravila, zdaj ljudje s to boleznijo, lani naj bi jih bilo skoraj 41 milijonov, ob rednem zdravljenju normalno živijo.

Sars je prinesel zaščitne maske

Sindrom akutnega oteženega dihanja, imenovan sars, ki spada v družino koronavirusov, se je prvič pojavil na jugu Kitajske novembra 2002, leta 2003 pa povzročil zdravstveno krizo. Prizadel je okoli 8.000 ljudi po svetu, zahteval pa 774 življenj, od tega skoraj polovico na Kitajskem. Maja 2005 je Svetovna zdravstvena organizacija WHO objavila, da je bolezen iztrebljena. Ker se je sars dogajal na drugem koncu sveta, se nam je zdelo, da smo na varni strani in da bolezen skoraj ni resnična, smo pa takrat prvič videli ljudi nositi zaščitne maske.

Med žrtvami aidsa so bile številne znane osebnosti, med njimi leta 1991 tudi legendarni pevec skupine Queen Freddie Mercury. Foto: NBC News

Smrtonosni virus H5N1, sev ptičje gripe, je leta 2003 izbruhnil na piščančjih farmah v Hongkongu in v letu dni zahteval življenja več kot 400 ljudi, v glavnem na jugovzhodu Azije. Spomladi 2009 se je iz Mehike po svetu razširil virus prašičje gripe H1N1. Samo v enem letu naj bi okužil kar 1,4 milijarde ljudi, umrlo naj bi jih 18.500, torej ni bil tako smrtonosen, kot so sprva pričakovali. Pandemija te gripe je prizadela predvsem otroke in mlajše odrasle, 80 odstotkov smrtnih žrtev pa je bilo pri ljudeh, mlajših od 65 let. Kar je bilo dokaj nenavadno, če upoštevamo, da večina sevov virusov gripe, vključno s tistimi, ki povzročajo sezonsko gripo, povzroči največji odstotek smrti pri ljudeh, starih 65 let ali več. Cepivo proti virusu H1N1, ki je povzročil prašičjo gripo, je zdaj vključeno v letno cepivo proti gripi.

Do 650.000 žrtev navadne gripe

Epidemija ebole je med letoma 2014 in 2016 opustošila Zahodno Afriko, zbolelo je 28.600 in umrlo 11.325 ljudi, največ v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone. Zdravila za ebolo, ki je manj nalezljiva od večine nalezljivih bolezni, zanjo pa je značilna visoka smrtnost, sicer že obstajajo, a še niso odobrena. Približno istočasno se je v Južni in Srednji Ameriki razširila epidemija virusa zika. Prenaša ga komar, pri ljudeh pa se lahko prenaša tudi spolno, napade dojenčke, ki so še vedno v maternici, in povzroči prirojene okvare.

Pri naštevanju različnih vrst grip pa ne smemo pozabiti na vsakoletno epidemijo navadne oz. sezonske gripe, ki se začenja v jesenskem času in na leto povzroči od tri do pet milijonov težkih primerov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za navadno gripo vsako leto umre od 290.000 do 650.000 ljudi.