V Lenartu na Usnjarno še vedno spominja tablica s hišno številko na Breznikovi hiši

Lenarški kronisti minulega stoletja so večkrat pisali o Usnjarni, ki je delovala ob reki Velki in je bila dolga desetletja eden redkih industrijskih obratov pri Lenartu. Najstarejši Lenartčani se nekdanje Usnjarne spominjajo še izpred časov druge svetovne vojne, ko je bil njen lastnik Hans Pirich. Usnjarna je delala tudi med nemško okupacijo, njen lastnik Hans Pirich pa je bil pomemben člen nemške okupacijske oblasti v Lenartu. Po drugi svetovni vojni je Usnjarna postala državno podjetje in je zaposlovala domačine iz Lenarta in okoliških krajev.

Proizvodnjo usnja so nenehno povečevali in leta 1965 dosegli enega od vrhuncev. Usnjarna je bila z okoli 40 tisoč dolarji med največjimi lenarškimi izvozniki. Njen celotni prihodek je znašal 800 milijonov dinarjev in je spadala med največja tovrstna podjetja v Sloveniji. Kar 90 % proizvodnje so izvozili, od tega največ v Sovjetsko zvezo. Največje je bilo povpraševaje po podplatih, ki jih na jugoslovanskem tržišču skoraj ni bilo mogoče dobiti. V Usnjarni je bilo takrat zaposlenih 56 delavcev. Počasi pa so se začele težave in Usnjarna je najprej postala del Konusa iz Slovenskih Konjic. Pa ne za dolgo, saj se je proizvodnja leta 1979 prestrukturirala iz usnjarske v kovinsko predelovalno industrijo in je leta 1980  postala del uspešnega koncerna Unior iz Zreč. Kot tovarna orodja Lenart pod njegovo blagovno znamko posluje še danes. Na nekdanjo lenarško Usnjarno pa so ostali le še spomini, zapisi v kronikah in časopisni članki.