S pitno vodo iz vodnjakov so se lenarški tržani še po drugi svetovni vojni oskrbovali z vodo

Zametki Lenarta sicer segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime. Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov, že leta 1196 pa je bil kraj v lastni šentpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinski tudi prvič omenja in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri sv. Lenartu (apud Sanctum Leonardum). Leta 1202 je šentpavelski samostan prodal Lenart Wernerju von Tannu iz Melja pri Mariboru. Od leta 1265 do 1376 je bil last plemiške družine von Haag, ki je bila lastnica bližnjega hrastovškega gradu. Hči zadnjega člana tega rodu Gunterja, po imenu Ana, se je leta 1379 poročila s Henrikom Herbersteinom in mu za doto v zakon prinesla Hrastovec. Rodbina Herberstein je nato z manjšimi presledki gospodarila s Hrastovcem do konca aprila 1945 leta. Z njo je močno povezana tudi srednjeveška in kasnejša zgodovina Lenarta.

Studenec v krožišču na Partizanski cesti spominja na bogato dediščino starega Lenarta. Foto: Marjan Toš

To, kar je mogoče razbrati iz ohranjenih virov in zapisov lenarških kronistov (Ilaunig, Šuman), se potrjuje tudi danes. Vodnjaki s pitno vodo so bili v nekdanjem trgu Sv. Lenart edini vir za oskrbo tržanov z vodo. Po pripovedovanju pokojnega nekdanjega lenarškega župana, pristnega Lenartčana in uglednega veterinarja Slavka Krambergerja, naj bi bilo v trgu včasih kar 22 vodnjakov. To mi je pred leti potrdil tudi predvojni lenarški podžupan in znani trgovec Anton Hrastelj. Še posebej zanimiv je bil vodnjak v strogem trškem središču, v križišču poti proti Mariboru in Radgoni. Ob vodnjaku je rasla tudi lipa, ki so jo posadili v spomin in čast leta 1934 v Marseillu ubitemu jugoslovanskemu kralju Aleksandru. O tem pričajo ohranjene fotografije.

Najbrž je bil ta del lenarške zgodovine, ki bi bil vreden temeljitejše raziskave, razlog, da so v krožišču na Partizanski cesti postavili leseni vodnjak. Pripomb nanj doslej ni bilo slišati in zdi se, da je bila ta rešitev kar posrečena. Voda je pač vir življenja in to so vedeli ljudje že v davnih časih, tudi prebivalci Radehove v 12. stoletju, da je zaradi pitne vode več možnosti za lepše življenje v bližnjem Lenartu. In to se je potrdilo, Lenart je danes lepo mesto z mnogimi funkcijami, Radehova pa njegovo vse bolj urejeno predmestje. Kakšno naključje, bi lahko zapisali.