Med griči Slovenskih goric stoji šola, kjer se petje in ples pogosto slišita iz učilnic. V Osnovni šoli Jožeta Hudelasa Jurovski Dol je ljudska umetnost zelo močno vpeta med šolske stene že od vrtčevskih korakov do mladostne energije najstnikov – folkloro obiskuje skoraj polovica vseh otrok na šoli! Ob praznovanju 70-letnici Kulturnega društva Ivan Cankar Jurovski Dol, je več kot primerno, da besedo prepustimo Barbari Waldhütter, knjižničarki in učiteljici kemije na osnovni šoli v Jurovskem Dolu, ki s srcem in znanjem skrbi, da folklora v teh krajih ne le živi, ampak diha z otroci, njihovimi starši, dedki in babicami. 

Na otroški državni folklorni reviji Ringaraja 2025 so se predstavili z Drugačno zgodbo o Rdeči kapici in ponovno osvojili zlato. Foto: Dušan Waldhütter

Folklora je že več desetletij del vašega življenja. Kako se je začela ta ljubezen do plesa, petja in ljudske dediščine?
Folklora je zame veliko več kot le ples, je moj svet, moja strast in življenjska pot. Z njo sem se srečala v študentskih letih, ko sem se pridružila Akademski folklorni skupini Študent iz Maribora. Takrat sem spoznala tudi svojega bodočega moža, ki je bil godec pri FS Študent in najina skupna pot, ki se je začela pri folklori traja še danes. To je bilo krasno obdobje, brezskrbno, obdobje druženj, nastopov po Sloveniji, pa tudi izven naših meja. Obiskali smo Portoriko, pa Peru, Avstralijo, pa tudi skorajda vse evropske države. To so bile nepozabne turneje, takrat še ni bilo toliko možnosti za potovanja, kot je sedaj in je bilo s folklorno skupino odpotovati naprimer v Avstralijo za tri tedne nekaj posebnega.

Spomin z nastopa v Avstraliji, kjer je sonce neusmiljeno grelo pri okoli 40 stopinjah Celzija. Foto: osebni arhiv

Ko sem prenehala biti aktivna plesalka, sem še vrsto let pela v vokalni skupini Srake, ki je bila takrat tudi ena izmed sekcij Kulturno umetniškega društva Študent. V začetku niti ne razmišljaš, da na nek način ohranjaš našo kulturno dediščino. To nekako pride z leti, da se zaveš, da je v bistvu to tudi del tvoje preteklosti, naša identiteta. Skozi leta spoznavaš, kako bogata, čustvena in raznolika je naša ljudska dediščina. Ples, petje, oblačila, običaji, vse to pripoveduje zgodbe o našem narodu, o preprostih ljudeh, o življenju, ki je bilo kljub skromnosti polno veselja. Ta svet me je prevzel in v njem sem našla svojo pot, ki traja že trideset let. Danes sem še vedno aktivna plesalka v domačem kraju, vodim pa tudi otroške folklorne skupine na OŠ J. Hudalesa v Jurovskem Dolu. Pravijo, da ko si enkrat folklornik si folklornik za zmeraj in lahko potrdim, da to drži.

Folklora je zame veliko več kot le ples, je moj svet, moja strast in življenjska pot.

Jurovski Dol ima bogato folklorno tradicijo, ki sega v leto 1969 z delom Cilke Neuvirt. Kako nadaljujete njeno zapuščino?
Z veliko spoštovanja in hvaležnosti. Gospa Cilka Neuvirt je bila začetnica šolske folklorne dejavnosti na osnovni šoli v Jurovskem Dolu, kjer tudi sama poučujem, in prav zaradi njenega dela danes folklorna nit neprekinjeno teče naprej. Je moja velika vzornica in zame prav posebna oseba. Odlična učiteljica, topla oseba z neizčrpnim znanjem na področju folklore. Njene ideje, znanje in nasveti so zame še danes velik navdih in pomoč. Ko sem leta 2006 prevzela vodenje šolskih skupin na naši šoli, sem si želela nadaljevati njeno poslanstvo, približati ljudsko izročilo otrokom na igriv in sodoben način, a vedno s spoštovanjem do izvirnika. Tako danes vodim tri otroške folklorne skupine na OŠ J. Hudalesa v Jurovskem Dolu. Folklorno pripravnico, kjer spoznavamo osnove, otroško folklorno skupino Knofeki, kjer znanje nadgrajujemo in najstarejšo otroško folklorno skupino Šleka pac, kjer že postavljamo malce bolj zahtevne koreografije. Do lanskega leta sem vodila tudi vrtčevsko folklorno skupino, letos pa jo je prevzela mlada vzgojiteljica, ki je tudi sama aktivna plesalka. Vesela sem, da folklorna dejavnost danes povezuje že tri generacije – od vrtčevskih otrok do odrasle skupine Jurovčan.

Otroška državna folklorna revija Ringaraja 2024 in predstava Strašilno sračja veselica. Foto: Arhiv JSKD

Vodite otroške skupine. Kako prilagajate folklorne vsebine glede na starost otrok?
Pri najmlajših je najpomembnejše, da vse poteka skozi igro. Otroci se najprej učijo poslušati, opazovati, ploskati, teči in se gibati v ritmu. Šele ko pridobijo občutek za ritem, prostor in samozavest, se lotimo konkretnih plesnih korakov. Vse mora potekati postopno in prilagojeno razvojni stopnji otrok – od preprostih rajalnih iger do zahtevnejših koreografij v starejših skupinah.

Vedno pa je cilj, da otrok uživa, da se smeji, da se izrazi, ne da bi imel občutek, da “vadi”, ampak da se preprosto igra.

V svojih pripravah veliko poudarjate razvoj ritma, refleksa in občutka za prostor, še preden se začnejo učiti konkretne korake. Zakaj je ta temeljni del tako pomemben?
Ker brez tega ples ni živ. Otrok, ki še nima razvitega ritma in občutka za telo, se bo morda naučil korakov, a v plesu ne bo duše, ne bo sproščenosti na odru. Prav zato posvečam veliko ur igram, poslušanju, imitiranju, spontanim gibom, da otroci najprej začutijo glasbo in ritem v sebi. Ko to osvojijo, so njihovi gibi naravni, sproščeni, polni veselja.

Otroška državna folklorna revija Ringaraja 2023 in Čarovniški krst - Barbara v vlogi čarovnice. Foto: Arhiv JSKD

Kako otroke motivirate, da folkloro začutijo kot nekaj zabavnega, ne pa kot “vajo”?
Z mojim iskrenim navdušenjem. Otroci začutijo, če nekaj delaš s srcem. Na vajah se poskušam poigrati z zgodbami, pripovedkami, humorjem, da postane folklora čaroben svet, v katerega radi vstopijo. Pogosto si izmišljujemo zgodbe, pripovedujemo legende … Ko postane vaja zgodba, otroci z navdušenjem sodelujejo, zaplešejo. Pojemo, se igramo, včasih norimo skozi različne vaje. Delamo na odrski igri, saj imajo to otroci zelo radi. Tudi večji otroci v tem uživajo. Zelo redko samo plešemo. Marsikatera mentorica reče, da osmošolci, devetošolci ne želijo več obiskovati folklore. Moram priznati, da na naši šoli s tem ni težav. Že pri Knofekih neizmerno občudujejo starejšo folklorno skupino Šleka pac in mi povejo, da komaj čakajo, da bodo tudi oni lahko, ko bodi večji, plesali takšne plese kot Šleka pac. To jim je velika motivacija.

Že nekaj let zapored je k folklori vpisanih toliko otrok, da jih moram razdeliti v več skupin, da lahko delamo.

Kaj se vam zdi največja vrednost, ki jo folklora prinaša otrokom (poleg plesa in petja)?
Folklora je šola življenja. Uči sodelovanja, spoštovanja, poslušanja drugega. V skupini ni prostora za tekmovanje, ampak za povezanost. Otroci se učijo skupinskega dihanja, vztrajnosti, empatije. Hkrati pa gradijo svojo samozavest, saj vsak nastop prinaša občutek ponosa: “Zmorem, pomemben sem”. Marsikateri otrok, ki je v razredu tih in ne pride do izraza, tukaj zaživi. Včasih je to neverjetna preobrazba.

Folklora je šola življenja. Uči sodelovanja, spoštovanja, poslušanja drugega.

Kako v skupinah gradite samozavest in povezanost med otroki?
Najprej z zaupanjem. Otrokom vedno dam vedeti, da ni pomembno, če kdo naredi napako, ampak je važno, da se skupaj trudimo. Uvajam veliko vaj, kjer se morajo opazovati, slediti, usklajevati. Pogosto jih razdelim v skupinice, kjer sami ustvarjajo gibe ali dele plesa. Ko vidim, kako ponosno pokažejo svoj prispevek in kako jih sošolci spodbujajo, vem, da rastemo kot skupina.

Na letošnji otroški državni folklorni reviji Ringaraja 2025 so navdušili z Drugačno zgodbo o Rdeči kapici. Foto: Arhiv JSKD

Kaj je najlepši kompliment, ki ste ga kdaj prejeli od svojih mladih plesalcev?
Ko mi otrok reče: “Komaj čakam folkloro.” Ko me že na šolskih hodnikih sprašujejo, kdaj bodo spet vaje. Ali pa, ko mi mlajši rečejo, da komaj čakajo, da pridejo k Šleka pac. En fantek mi je nekoč rekel, da on pa nikoli ne bo nehal hodit k folklori. Takrat vem, da sem uspela, da nekaj delam prav. To je tisto, kar me vedno gane, ko otroci v plesu začutijo svobodo, veselje in sebe.
Otroci so pri folklori lahko pristni, spontani. Čeprav pa vseeno zahtevam disciplino in red. Oni točno vedo, da se bomo hecali, vendar pa moramo, če želijo napredovati, najprej pridno vaditi. Ja, znam biti tudi zelo stroga. Ko delamo, delamo. Zato smo tudi uspešni. In otroci to dobro vedo.

Če bi morali folkloro opisati z eno samo besedo – katera bi bila?
Življenje.

Foto: Maksimiljan Krautič

Katere stare plese ali običaje iz kraja ste s skupino ponovno obudili?
V naših odrskih postavitvah se pogosto vračamo k motivom iz vsakdanjega življenja: iz šole, igre otrok, vaških zgodb in legend. V bistvu niti ne toliko iz naših krajev, ampak nasploh iz življenja nekoč, predvsem pa se lotevamo poustvarjanja ljudskih pravljic, zgodb, legend. Poustvarili smo pekarno Mišmaš, priredili smo pravljico o Rdeči kapici, lotili smo se legend o čarovnicah, na odru so zaplesale tudi srake s strašili … Ljudske plese postavljamo v nek nov kontekst. Danes vemo, da so se plesi, tudi običaji, ki jih veliko folklornih skupin še vedno predstavlja kot avtentične, spremenili, da je nemogoče, da so takšni kot so bili nekoč. Plesi v koreografijah dobijo svojo folklorizirano obliko. Skozi leta so se namreč zaradi različnih razlogov z medgeneracijskim prenašanjem spreminjali. Pomembno je, da sicer ohranjamo ljudsko izročilo, a ga predstavimo otrokom na sodoben način in tako, da jim je blizu, skozi humor, igro, zgodbo. Plesi in zgodbe iz preteklosti so v bistvu osnova, na kateri nastane potem neko umetniško delo, koreografija, ki se precej odmika od prvotne podobe plesov, običajev. Folklorne skupine vedno bolj črpamo navdih za svoje delo iz plesnega izročila, obenem pa močno posegamo na področje umetnosti ter to dediščino razvijamo, spreminjamo in oblikujemo ter ohranjamo na sodoben način.

Ljudske plese postavljamo v nek nov kontekst.

V zadnjih letih ste ustvarili številne avtorske postavitve. Kako nastaja koreografija?
Velik navdih so mi zgodbe, pravljice, pripovedke. Tudi šolska tematika, glede na to, da sem učiteljica, me velikokrat navdihne. Najprej se torej odločim za neko tematiko. Koreografija mora imeti rdečo nit. Po navadi najprej na papir sestavim zgodbo, tukaj večkrat sodelujejo vsi člani moje družine, saj se prav vsi tudi ukvarjajo s folklorno dejavnostjo in jim je to blizu. Na začetku si v mislih narišem prizore, kaj se dogaja, kakšno razpoloženje želim ujeti, kakšen ritem diha v ozadju. Počasi razvijam zgodbo z ustreznim uvodom, glavnim delom, nekim vrhuncem in ustreznim zaključkom. Ko je zgodba sestavljena, razmišljam kateri ples oziroma glasbena podlaga plesa bi ustrezala kateremu delu zgodbe. Ali zgodbi ustreza hiter ali počasen ples, hiter ali počasen tempo. Če se v nekem delu dogaja nekaj dramatičnega ali skrivnostnega, morata to ples in glasbena podlaga podpirati. Razmisliti je potrebno o ustreznem dinamičnem loku. Koreografijo namreč delamo za publiko. Publika mora biti navdušena, nikoli ji ne sme biti dolgčas. Gledalci morajo biti ves čas v pričakovanju kaj se bo zgodilo.

Folklorni kostumi so sicer delo izvrstnih domačih šivilj, ki so jih izdelali po nekih vzorih oblačil, ki so jih nosili nekoč. Maksimiljan Krautič, 2013, ob 40-letnici Folklorne skupine Jurovčan

Potem pa počasi dodajam gibe, oblike, prehode. Veliko je stiliziranih oblik plesa. Ples torej prilagodim zgodbi, ga postavim v neko novo formacijo, temu pravimo, da ga stiliziramo, vendar tako, da ohrani svoje osnovne prvine. Ko je vse to določeno, se dogovorimo za kakšne vikend vaje, kjer rečemo, da postavljamo koreografijo. Otroci do takrat že poznajo osnovne korake, saj to vadimo že pred temi glavnimi vajami. Zdaj je potrebno torej vse v novi obliki spraviti na oder z umetniško interpretacijo vred. Pri folklori smo obenem pevci, igralci in plesalci. Otroci morajo vedeti, kaj predstavljamo, kaj želimo s koreografijo povedati publiki, saj bodo le takrat svoj del dobro predstavili. Ključna je gledališkost. Ni torej potrebno samo dobro odplesat, ampak se v svojo vlogo resnično vživet. Ko postavljamo koreografijo se realno pokaže ali smo si to v glavi in na papirju ustrezno zamislili. Ob postavljanju koreografije zato še velikokrat pride do kakšnih sprememb, saj šele v živo realno vidiš, če nekaj dobro izpade ali ne. Velikokrat tudi otroci pomagajo pri postavljanju s svojimi idejami. Včasih res presenetijo. Za dobro koreografijo in da je ta pripravljena za uprizoritev, je potrebno veliko dela in truda. Začnemo po navadi že v oktobru, prvič pa z novo koreografijo nastopamo v začetku februarja. Torej več mesecev traja od prve ideje do izvedbe.

Kako izbirate pesmi za predstave?
Pesmi morajo pripovedovati zgodbo, ki jo predstavljamo. Včasih pesem poiščem glede na vsebino plesa, drugič se zgodi obratno, da me pesem vodi do zgodbe. Pri starejši skupini po navadi izberem pesem glede na zgodbo, pri mlajših pa mi je všeč pesem in potem je le ta rdeča nit in okoli nje napletem zgodbico. Vedno pa želim, da je med melodijo in gibom čutiti harmonijo.

"Folklorne skupine vedno bolj črpamo navdih za svoje delo iz plesnega izročila, obenem pa močno posegamo na področje umetnosti ter to dediščino razvijamo, spreminjamo in oblikujemo ter ohranjamo na sodoben način," meni Waldhütterjeva. Foto: Maksimiljan Krautič, 2020

Na odru vedno izžareva tudi vizualni del – kostumi. Kako poskrbite za folklorna oblačila in pristnost njihovega videza?
Najprej moram povedati, da z velikim spoštovanjem do tradicije. Naši folklorni kostumi so sicer delo izvrstnih domačih šivilj, ki smo jih izdelali po nekih vzorih oblačil, ki so jih nekoč nosili otroci. Vendar pa moramo vedeti, da tako kot folklorniki ne plešejo, pojejo in godejo točno tako, kot so to počeli nekoč, prav tako tudi niso oblečeni identično kot so bili oblečeni takrat. V današnjem času se ukvarjamo v bistvu s stilizacijo vseh teh prvin, ki so vzete iz pretekle kulture. Vse te prvine so v bistvu prirejene za publiko. Tako gre tudi za stilizacijo kostumov, ki so torej tudi bolj ali manj spremenjeni glede na pričevanje, po katerih so bili oblikovani.

Pomembno mi je, da otroci razumejo, da kostum oziroma folklorno oblačilo ni samo “preobleka”, ampak tudi del zgodbe.

Tudi oblačilni videz mora namreč dobro predstavljati zgodbo, ki jo koreografija govori. Kostumska podoba mi je poseben izziv pri starejši otroški folklorni skupini Šleka pac, saj gre za malce drugačne koreografije in mi je kostumska podoba pravi izziv. Obleči sem morala že Mišmaša, srake, pa miši, strašila, Rdeče kapice, volkove, pa celo Noeta iz Noetove barke. Ja, v tem res uživam. Je pa potrebno otroke naučiti spoštovanja do kostumov. Naučim jih, kako se jih pravilno obleče, kako spoštljivo nosi in kako se v njih obnaša, kako se jih pravilno pospravi. Tu sem zelo natančna. Vsak kos ima pomen in to spoštovanje prinaša na oder posebno dostojanstvo. Je pa za dobro kostumsko podobo potrebno veliko premišljenosti, saj z njimi še dodamo k učinku koreografije.

Folklora je v Jurovskem Dolu izjemno bogata in negovana. Vsakoletno pripravijo tradicionalno Jurjevo srečanje folklornih skupin. Foto: Maksimiljan Krautič

Skupina Šleka pac je že večkrat osvojila zlato odličje na državnih srečanjih. Kaj vam pomenijo ta priznanja?
Zagotovo so potrditev, da je naše delo kakovostno, da smo pozorni na vse detajle. Da se lahko kljub temu, da smo majhna podeželska šola, pohvalimo, da smo že nekaj let zapored po kvaliteti v samem vrhu med otroškimi folklornimi skupinami iz celotne Slovenije. Vendar pa zame največ pomenijo veselje, želja po nastopih ter navdušenje, ko izvedo, kakšno koreografijo bomo pripravljali naslednjič.

Vsaka zlata plaketa nosi v sebi ure in ure vaj, potrpežljivosti, smeha, jeze, včasih tudi solz, a predvsem veliko srčnosti. To, da otroci začutijo, da se trud izplača, je največja nagrada.

Še najbolj je pomembna pot do cilja, priprave, pričakovanje. Zelo pomembne so vse te izkušnje, ki si jih otroci nabirajo tako na vajah kot nastopih v kraju in izven meja našega kraja. Za otroke je pomembno, da spoznavajo druge skupine iz Slovenije, da sklepajo nova prijateljstva, da vidijo, kakšne nastope pripravijo druge skupine, da znajo kritično ovrednotit svoj nastop. Leta 2015 smo se s Šleka pac podali tudi izven meja Slovenije. Bili smo v mestu Sliven v Bolgariji na mednarodnem otroškem folklornem festivalu, kjer so se naši učenci družili in plesali s skupinami iz celega sveta. Neprecenljiva izkušnja, predvsem za otroke iz majhnega kraja in majhne podeželske šole. Občutek, ko smo v takšni pisani druščini iz vsega sveta predstavljali našo deželo in kulturno dediščino ter so otroci sklepali nova prijateljstva, spoznavali tuje kulture, je bil neprecenljiv. Zlato priznanje je tako ob vsem tem le še pika na i. Moram pa tukaj povedat in se zahvalit za veliko podporo in pomoč tudi vodstvu OŠ J. Hudalesa, prav tako nam pri delovanju vsa leta zvesto stoji ob strani KD Ivan Cankar.

Otroška folklorna skupina Knofeki z vodjo Barbaro Waldhütter. Foto: Maksimiljan Krautič, 2019

Veliko vaših nekdanjih učencev se je pridružilo odrasli skupini Jurovčan. Kako se počutite, ko vidite, da folklorna pot pri njih ne ugasne?
To je zame največje priznanje. Ko nekdanji učenec pride do mene in reče, da zdaj pa pleše pri mladincih, me prevzame neizmeren ponos. Takrat vem, da folklora ni bila le šolska dejavnost, ampak nekaj, kar jim je ostalo v srcu. To pomeni, da se tradicija resnično nadaljuje. In to je to, kar pravim.

Ko si enkrat folklornik po duši, si to za vedno, do konca življenja. Ja, to je posebna strast.

Vaša družina živi folkloro. Vaš sin in mož vas spremljata z glasbenim priredbami, hčerka pa sodeluje pri koreografijah. Kako doživljate to družinsko ustvarjanje?
Zame je to enkratno. Folklora nas povezuje. Otroka sta imela folkloro na nek način položeno v zibelko. Oba pa sta prve folklorne korake naredila pri naši dragi učiteljici Cilki Neuvirt. Sin je sedaj vodilni harmonikaš pri AFS Študent in predsednik KUD Študent iz Maribora, hči pa je tam aktivna plesalka in članica upravnega in umetniškega odbora. Folklora nam je vsem pravzaprav hobi in življenje. Naši vikendi so večkrat polni vaj, glasbe in folklornega ustvarjanja. In ja, včasih se zaradi tega tudi krešejo mnenja in se tudi sporečemo. Je pa fajn, ko nas vse zanima ista stvar. Tem za pogovor nikoli ne zmanjka. Mož in sin z veseljem ustvarjata glasbeno spremljavo, hčerka pomaga pri koreografskih idejah. To družinsko sodelovanje mi daje energijo in občutek, da to, kar delam, živi naprej tudi skozi njih.

Kako danes vidite prihodnost folklorne dejavnosti med mladimi – je zanimanje večje ali manjše kot nekoč?
Mislim, da zanimanje ni izginilo, le drugače moramo mlade nagovoriti. Današnji otroci živijo v drugačnem svetu, polnem tehnologije, družabnih omrežij, zelo težko je še najti nekaj, kar bi jih posebno navdušilo.

»Staro« jim načeloma ni preveč zanimivo. Zato jim moramo folkloro približati na sodoben, igriv način. Ko jo začutijo kot nekaj živega, ne kot “starinskega”, jih hitro prevzame.

V zadnjih letih opažam, da se vedno več mladih z veseljem vrača k tradiciji, le pokazati jim jo moramo s srcem in na drugačen način. Treba jih je navdušiti, to pa gre le tako, da smo navdušeni tudi sami.

Foto: Maksimiljan Krautič

Kaj menite, da folklora pomeni za kraj in za slovensko identiteto?
Ljudske pesmi, plesi, oblačilna kultura nas kot narod definirajo, povezujejo nas s koreninami, dajejo nam občutek pripadnosti in ponosa. V Jurovskem Dolu je folklora postala način življenja, nekaj, kar nas druži in povezuje, s tem ohranjamo socialne stik v živo in ne samo prej družbenih omrežij. Ko vidim, kako otroci, starši in stari starši skupaj zaploskajo ali celo zaplešejo, vem, da gre za neko vez med generacijami, ki nas ohranja žive kot skupnost. V našem kraju je kar nekaj družin, kjer so recimo kar tri generacije predane folklorni dejavnosti.

Folklora nas uči, da preteklost živi v vsakem koraku, ki ga naredimo danes.

Ko plešemo, ne ohranjamo le naše kulturne dediščine, ampak obujamo občutek pripadnosti, spoštovanja in povezanosti, ki ga sodobni svet pogosto pozablja. Naloga nas mentorjev je, da otrokom na sodoben način približamo našo dediščino in jim privzgojimo ljubezen do le-te na spontan način. 

Čeprav se časi spreminjajo, zanimanje za folkloro ne pojenja. “Mladi jo danes sprejemajo drugače in to ne kot nekaj starega, ampak kot nekaj živega,” pojasnuje ponosna Jurovčanka. V folklori vidi mnogo več kot ohranjanje kulturne dediščine. “To je način povezovanja, učenja spoštovanja, sodelovanja. V resnici učimo otroke, kako dihati skupaj kot skupina, kot skupnost.”

Iz Barbarinih besed veje mir, predanost in ponos do otrok, ki jih uči, do ljudi, s katerimi ustvarja, in do kraja, ki diha z njo. Folklora zanjo ni le ples ali dediščina. Je način življenja, način, kako se povezujejo generacije in kako se prenaša toplina med ljudmi. In prav v tem ritmu, ki povezuje otroke, starše in kraj, Barbara Waldhütter najde najde smisel svojega poslanstva.

Barbara Waldhütter je leta 2021 prejela občinsko priznanje za poseben prispevek pri razvoju Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah (prva z leve). Foto: Maksimiljan Krautič