Danico Elbl smo obiskali na njenem domu v Trsteniku, ker je bila kandidatka za letošnjo kmetico leta. Izbor vsako leto poteka pod okriljem Zveze kmetic Slovenije, slovesnost pa je tokrat konec oktobra potekala v Zagorju ob Savi. Zmaga sicer ni šla na Štajersko, a nič zato, sta v en glas dejali Jerneja Lovrec, predsednica Društva kmečkih žena in deklet Benedikt, in nominiranka, kajti prava zmaga je bilo spoznanje, kolikšne podpore lokalne skupnosti je bila deležna. »Vem, da me ljudje poznajo, saj me je povsod veliko (smeh). Da pa so šli z menoj v Zagorje s polnim avtobusom, tudi župan mag. Milan Repič je bil zraven, je bil pa zame pravi šok. Mislim, da sem imela največ podpornikov in navijačev, in za to sem jim od srca hvaležna,« pravi Elblova.

Vsako življenje piše roman. Nekateri so preprosti, drugi nemirni, tretji tako polni preizkušenj, da bi jih še najbolj izurjen pripovedovalec komaj stkal v verodostojno zgodbo. Roman Danice Elbl je zares nekaj posebnega – je zgodba o tem, kako nikoli ne obupaš in kako znova vstaneš tudi takrat, ko se zdi, da si padel na dno in boš tam tudi ostal.

Kmetica, pesnica, slikarka, humoristka

Naša sogovornica še zdaleč ni samo kmetica, ki pozna govorico zemlje in utrujenost dlani. Je prav tako predana mati in žena, ki je zgradila dom in vanj vpletla toplino, pa čeprav je življenje marsikdaj zapihalo v nasprotni smeri. Je obenem pesnica, ki v najpreprostejši besedi najde tišino duše, in humoristka, ki zna bolečino preliti v smeh, za povrh vsega pa še slikarka, ki z barvami ščiti spomine pred pozabo, skratka ženska z neverjetno energijo, ki ne pojenja.

Ko je bila stara pet mesecev, ji je umrla mama, zato je otroštvo preživela v Obratu pri krstni botri in botru, za katera je šele v tretjem razredu osnovne šole izvedela, da nista njena starša, ampak rejnika. »Čeprav sta mi bila kot prava mama in ata, me je to spoznanje zelo prizadelo in zaznamovalo.« Odkar pomni, je rada pisala in risala, a je razmišljala, da bi osnovno šolanje nadaljevala na gostinski šoli. Iz tega potem ni bilo nič, saj jo je življenjska pot že sredi najstniških let pripeljala na kmetijo Elbl v Trsteniku. Spoznala je svojega Branka, se vanj zaljubila in kmalu prevzela velik del bremena, ki je na kmetiji, kjer do takrat ni bilo ženske roke, padlo na njena dekliška ramena. Tam so namreč pod isto streho živeli njen bodoči mož, svak in tast.

Na izbor za Slovensko kmetico leta 2025, ki je bil konec oktobra v Zagorju ob Savi, je nominiranko Danico Elbl spremljala velika skupina podpornikov iz domačega Benedikta. Foto: osebni arhiv

»Poročila sva se, pri 16-ih sem že rodila prvega otroka – sina Leona, nato pa še Bojana in Srečka ter dvojčici Martino in Matejo. Ne glede na nosečnosti in materinstvo je bilo na kmetiji treba trdo delati, zato ni čudno, da sem vmes doživela kar pet spontanih splavov.«

Mož je bil v službi in veliko na poti, poleg otrok je skrbela tudi za bolnega tasta in v nekem trenutku navezala stik z odtujenim očetom. »Spoznala sva se, se spravila in v veliko uteho mi je dejstvo, da sem mu med boleznijo do konca stala ob strani.« Verjetno najhujša preizkušnja pa je bila izguba hčerkic-dvojčic, ki naj bi umrli ob rojstvu, čeprav je njuna smrt zavita v tančico skrivnosti in pravzaprav ni nikjer pregledno dokumentirana.

Nepojasnjena smrt dvojčic

»Rodili sta se prezgodaj, zato so ju dali v inkubator, a so mi rekli, da bo z njima vse v redu, jaz pa naj se posvetim svojemu okrevanju. Kar mesec dni sem bila bolna in nisem mogla spremljati, kaj natančno se je dogajalo, slednjič pa so mi povedali, da sta deklici umrli. Nobenega pojasnila o vzrokih, nobenega trupla, nobenega pogreba, nič. Čez tri leta pa sporočilo, da ju moram pripeljati na sistematski pregled. Skušala sem poiskati odgovore, a povsod naletela na zaprta vrata in izgovore, da je šlo za pomoto, dokumentacije o porodu in deklicah pa da ni, ker je zgorel bolnišnični arhiv. Ko potem poslušaš zgodbe o ukradenih otrocih, si ne moreš pomagati, da ne pomisliš … no, saj veste, kaj. Zame je bilo vse skupaj preveč boleče, da bi zmogla brskati za resnico. Sicer živiš dalje, preboliš pa nikoli. Danes se ozrem v nebo in si želim samo to, da sta v redu, kjerkoli že sta,« tiho doda in prebere ganljivo lepo pesem, ki jo je napisala ob izgubi deklic in v katero je vlila vso svojo bolečino. Dokaz, da se iz bolečine rodijo najlepši verzi.

Zbirki pesmi Danice Elbl z naslovom Moje pesmi – moj zaklad in Življenje moje – mojega dela sad Foto: Jerneja Lovrec

Pisanje in slikanje jo spremljata vse življenje kot neki ventil, s pomočjo katerega se sprošča, umakne sama vase in črpa energijo. Izdala je dve pesniški zbirki, in sicer Moje pesmi – moj zaklad in Življenje moje – mojega dela sad. Kot sama pravi, ne more tudi brez humorja, saj zanjo pomeni oddih duše, način, da se za hip odmakne od teže vsakdana in da bolečino preoblikuje v nekaj znosnega.

Zanjo je humor obramba, tolažba, družba in hkrati dokaz, da nas življenje, vsemu navkljub, še ni premagalo.

Sodeluje na kulturnih prireditvah, povezuje in vodi različne dogodke, nastopa v dramskih igrah in piše scenarije za humoristične nastope. Izjemno je ponosna na svojo vnukinjo Tanajo, ki se ji vse pogosteje pridruži na odru, kjer s skeči pošteno nasmejita občinstvo. Na svojo prvo uprizoritev pa že čaka njena igra Naj se Micika oženi.

Poklicana, da pomaga

Poleg moža in treh sinov je danes tudi babica že omenjeni vnukinji in vnuku Luki ter tašča Tamari in Mojci. Sin Bojan je skupaj z ženo leta 2016 prevzel kmetijo in jo specializiral v prašičerejsko. Starša sta takrat nekoliko svobodneje zadihala, mladim pa še pomagata, kolikor je to pač potrebno.

Danica Elbl s prijateljico Jernejo Lovrec, predsednico benediškega društva kmečkih žena in deklet Foto: Senka Dreu

Več kot tri desetletja je članica domačega društva kmečkih žena in deklet ter kulturnega društva, zadnja leta se je pridružila še društvu upokojencev. Vodi prireditve, piše pogrebne govore, skrbi za lepo okrašeno cerkev, predvsem pa na široko odpre vrata za vsakogar, ki potrebuje pogovor ali zgolj razumevajočega poslušalca. »Če bi vi vedeli, koliko solz je že preteklo v tej moji kuhinji,« pravi. »Malo potarnamo, se razjočemo, nato pa se potolažimo in na koncu nasmejimo. A ni to smisel vsega? Ljudje čutijo iskrenost, jaz pa sem prepričana, da sem na ta svet poklicana, da jim pomagam,« sklene večna optimistka Danica Elbl.