
Cerkev sv. Lenarta nujno potrebuje novo streho
17 november 2025ustvaril Senka Dreu

Iz bolečine se rodijo najlepši verzi
17 november 2025ustvaril Senka Dreu

Iz Trnovske vasi do Dubrovnika s spačkom
13 november 2025ustvaril Aleksandra Papež
Na faksu naj bi nas učili sodelovanja, v resnici pa nas naučijo predvsem potrpežljivosti s posamezniki, ki se ne oglašajo na sporočila in »pozabijo«, da imamo rok oddaje seminarja čez tri dni. Vedno je tisti en, ki »bi pomagal, ampak ima ta teden res gnečo«. Na koncu se vsi podpišemo pod isti dokument, profesor pa pokima, kot da smo soustvarili čudež. V realnosti smo preživeli psihološko vajo v samokontroli in umetnost, kako ne znoreti ob 23.58, ko nekdo še vedno ureja uvod.
Potem prideš v službo in ugotoviš, da so bili ti seminarji v bistvu »trial run« za odraslo življenje. Samo da se zdaj zamenja Google Docs za Teams, tisti pasivni študent pa postane kolega z oddelka, ki rad »dela pod pritiskom« – kar pomeni, da začne šele, ko smo ostali že panični. V korporativnem svetu tako lenobo preimenujemo v »strateško razporejanje prioritet«, kar v prevodu pomeni: nekdo drug bo to naredil.
Skupinski projekti so ogledalo naše delovne kulture. Radi govorimo o timskem duhu, a v resnici se večina skriva za skupinskim imenom, da nihče ne opazi, kdo ni prispeval. Naučili smo se, da se odgovornost razprši tako hitro kot Excel Sheet med petimi ljudmi. In morda je to največja ironija odraslosti – da kljub vsem nazivom, službam in certifikatom še vedno delujemo kot študenti, ki čakajo, da se bo uvod napisal sam.
Malar