Iz Centra Slovenskih goric na primernejšo lokacijo v staro šolo

12. in 13. junija 2008 je bil v Lenartu izveden 1. mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Slovenske gorice v revolucionarnem letu 1848 za zedinjeno Slovenijo, ki ga je soorganiziralo Zgodovinsko društvo Slovenske gorice. Na simpoziju je bila oblikovana pobuda, da se pripravi muzejska postavitev v spomin na Zedinjeno Slovenijo iz leta 1848. Stalna razstava »Slovenske gorice v letu 1848/49« avtorja Janeza Ferlinca je bila postavljena v Centru Slovenskih goric. Tam je vse bolj osamljena še danes in potrebuje skorajšnjo osvežitev. V vsebinskem in zlasti muzeološkem pogledu. Ponuja se priložnost, da bi iz Centra, kjer se odvijajo množične prireditve in dogodki, preselila v primernejše prostore v bližnjo staro šolsko zgradbo. Tam bi tudi veliko koristneje opravljala svoje poslanstvo. Najprej pa jo je treba posodobiti (vključno z digitalizacijo), saj bo brez tega za obiskovalce, zlasti za mlade, nezanimiva.

20. aprila 1848 je društvo Slovenija objavilo program Zedinjene Slovenije. Pobudnik ustanovitve društva in njegov prvi tajnik je bil slovenski narodnjak in rojak iz slovenskogoriškega Biša dr. Jožef Muršec – Živkov.

Zedinjena Slovenija je bila glavna zahteva političnih programov Slovencev iz leta 1848, ko so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter jasno nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. Program »Zedinjene Slovenije« je nastal v več središčih: prvi je zahteve že 17. marca 1848 oblikoval celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar – Ziljski; objavljene so bile 29. marca v časniku Novice. Istega dne je nastala tudi adresa, ki so jo dunajski Slovenci naslovili na kranjske deželne stanove. Pozneje so nastajali še drugi, bolj natančni in odločni programi. Tri ključne točke programa (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine ter nasprotovanje vključitvi v Nemčijo) so podpisovali v obliki peticije; ohranjenih 51 podpisnih pol dokazuje, da je program dobil množično podporo.

Gibanje Slovenskih goric ni zaobšlo, domoljubi so zbrali več kot 2500 podpisov za Zedinjeno Slovenijo. Pri Lenartu z okolico in za Hrastovec je podpise pomagal zbirati lenarški kaplan Andrej Druzovič. Peticije je potrdil z žigom, ki je ohranjen v župnišču sv. Lenarta. S svojo zavzetostjo za Slovenijo pa se je zameril nemškim tržanom, ki so poskrbeli, da je moral oditi. Zdajšnja razstava v Centru Slovenskih goric predstavlja predvsem nosilce pobude iz Slovenskih goric. Med njimi naj poleg dr. Frana Miklošiča in dr. Jožefa Muršca omenimo še dr. Antona Murka, Oroslava Cafa, dr. Lovra Vogrina, Antona in Jakoba Krefta, Davorina Trstenjaka, dr. Matijo Preloga, Stanka Vraza in Andreja Druzoviča. Njihova imena so tudi na spominski plošči na pročelju doma kulture v Lenartu, ki je bila odkrita leta 2008 ob 160-letnici Zedinjene Slovenije.