Oktober je mesec požarne varnosti, čas, ko se še posebej spomnimo pomena preventive, znanja in pripravljenosti. V Sloveniji ima prostovoljno gasilstvo dolgo tradicijo in tudi v Slovenskih goricah ostaja temelj varnosti in solidarnosti med ljudmi. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Robertom Kukovcem, poveljnikom Gasilske zveze (GZ) Lenart, ki je letos obeležila 70-letnico delovanja. Govorili smo o delu prostovoljcev, o opremi, usposobljenosti, odgovornosti in o tem, kako se poslanstvo gasilstva spreminja v času, ko požari niso več najpogostejša nevarnost, a človeška srčnost ostaja enaka.

Ob 70-letnici GZ Lenart so pripravili gasilsko parado. Foto: Maksimiljan Krautič

GZ Lenart sestavlja deset društev. Kako so te enote organizirane?
GZ Lenart sestavlja deset prostovoljnih gasilskih društev (PGD). PGD Sveta Ana ima še enoto Lokavec. Skupaj tako pokrivamo precej široko območje in zagotavljamo dobro organiziran sistem zaščite in reševanja.

Koliko gasilcev šteje zveza in kako ste opremljeni?
V vseh desetih društvih deluje okoli 1.328 članov, to so operativni gasilci, članice, mladina, veterani in drugi. Kar zadeva opremo, lahko rečem, da smo zadovoljni. Vsako društvo skrbi, da imajo operativni gasilci vso zaščitno opremo, od čelad, rokavic, škornjev do zaščitnih oblek. Tudi vozila so v zadovoljivem stanju. Res je, da imamo nekaj starejših, a so dobro vzdrževana in operativno zanesljiva.

Vloga gasilcev se spreminja, nekoč ste predvsem gasili požare, danes pa je vse več drugih intervencij.
Točno tako. Smo v drugačnih časih. Požarov je, hvala bogu, manj, a število tehničnih intervencij narašča, od neurij, podrtih dreves in poplav do reševanja živali, hišnih ljubljenčkov. Tu pa nastajajo novi izzivi, saj potrebujemo drugačno opremo: vrvno tehniko, dvižne pripomočke, hidravlične naprave itd. Tu smo še nekoliko šibkejši, zato si pomagamo z zasebniki, če je treba dvigniti breme ali odstraniti oviro.

Slavnostna gostja ob 70-letnici GZ Lenart je bila predsednica DZ RS mag. Urška Klakočar Zupančič. Fotografija: Maksimiljan Krautič

Veliko se govori o nakupu gasilske platforme – bi vam bila ta v pomoč?
Seveda, zato si želimo, da projekt čim prej dobi zeleno luč. Zaradi visokih stroškov vzdrževanja smo misel na nakup avtolestve opustili. Platforma je cenejša in bolj praktična za naš teren.
Ob neurju je na desetine odkritih streh, pogosto mokrih in spolzkih, zato bi takšna oprema pomenila tudi večjo varnost gasilcev.

Usposobljenost gasilcev je ključna. Koliko pozornosti posvečate izobraževanju kadra?
Zelo veliko. Na GZ Lenart vsako leto organiziramo več tečajev, od gasilca pripravnika, operativnega gasilca, višjega gasilca do častnikov. Naslednje leto načrtujemo še tečaj za nižjega gasilskega častnika. Lahko rečem, da imamo dobro izobražen kader. Koliko kdo svoje znanje prenese v prakso, je seveda druga zgodba, a izobraževanje redno poteka.

Mladi imajo danes ogromno drugih dejavnosti. Kako jih pritegnete v gasilstvo?
Še vedno je precej zanimanja, čeprav imajo otroci danes na izbiro ogromno aktivnosti.
Naša prednost je, da je vse brezplačno, vaje, tabori, tekmovanja. Otroci se družijo, učijo odgovornosti in sodelovanja. Vsako leto imamo vedno več otrok na kvizu in na tradicionalnem taboru gasilske mladine. Res pa je, da je pri ekipnih vajah, kjer je potrebnih devet članov, težje zagotoviti popolne ekipe, zato se zadnja leta več vključujemo v discipline, kjer so skupine manjše, kot so kvizi ali orientacija.

Letošnja gasilska vaja v Lenartu je bila obsežna in kompleksna. Foto: Nina Zorman

Kako pa je z odzivnostjo gasilcev ob intervenciji, saj so ljudje v službah?
V dopoldanskem času je težje, kljub temu pa je odziv še vedno dober. Če pride do požara dopoldne, se zbere do deset gasilcev, zvečer tudi do 18 do 20 na društvo. Za zdaj še vedno zmoremo zagotoviti ekipe. Se pa pozna, da je vse težje izstopiti iz službe, ker je gasilstvo prostovoljno.

Kako je z razumevanjem delodajalcev zaradi odsotnosti ob intervencijah?
Večina gasilcev za krajše intervencije ne koristi refundacij, to preprosto naredimo prostovoljno. Pri večjih nesrečah, kot so bile poplave ali požari na Krasu, pa država refundira stroške. Tudi občine krijejo določene stroške, vendar se trudimo, da javne blagajne s tem čim manj obremenjujemo.

Se vam zdi, da se odnos javnosti do gasilcev spreminja?
Mislim, da imamo gasilci še vedno velik ugled in spoštovanje. Ljudje vedo, da smo vedno pripravljeni pomagati, ne le ob nesrečah, tudi pri vsakdanjih stvareh, recimo pri odstranjevanju sršenov ali postavitvi mlaja. Včasih sicer kdo pričakuje, da bomo delali kar vse, a vseeno skušamo ostati v okviru našega poslanstva.
Na podeželju je odnos do gasilcev še posebej topel. Ljudje nas poznajo, vabijo v hišo in nas podpirajo. V mestnem okolju je nekoliko drugače, a tudi tam opažamo spoštovanje.

Na gasilski vaji so prikazali razliko reševanja z gasilsko lestvijo in platformo, ki jo želijo kupiti tudi v GZ Lenart. Foto: Nina Zorman

Ali imate občutek, da bi bilo treba narediti več za promocijo gasilstva?
Iskreno, mislim, da ne. Toliko delamo, da nas ljudje zagotovo opazijo. Naši gasilci so sodelovali pri pomoči na Krasu, ob poplavah, neurjih, pri vseh večjih intervencijah doma in drugod. Če po vsem tem še vedno ne bi bili opazni, potem res ne vem, kaj bi še morali narediti (smeh).

Letos je bilo za GZ Lenart posebno leto, leto jubilejev.
Drži. Leto je bilo res praznično. Društva Sveti Jurij, Gočova in Sveta Trojica so praznovala visoke jubileje. Tudi GZ Lenart je praznovala 70 let. Imeli smo slavnostno akademijo, izdali zbornik, izvedli veliko vajo pri blokih v Lenartu, pa še eno vajo za članice. Dela je bilo ogromno, a ko vidiš, da sodelujejo vsa društva in da gasilci držijo skupaj, se vse splača.

Če bi pogledali urnik gasilskih obveznosti, koliko prostega časa vam ostane?
Zelo malo. Izobraževanja, vaje, tekmovanja, projekti itd. Če pogledava samo tečaj za operativnega gasilca, ki traja tri mesece, vsak vikend po deset ur. Od januarja do aprila smo zasedeni s tečaji, potem sledijo tekmovanja, vaje, obletnice. Ampak to je način življenja in ko vidiš zadovoljstvo v društvih, dobiš novo energijo.

Veliko truda namenijo prenosu znanja in izkušenj preko gasilskih taborov, ki so namenjeni mladini. Foto: Robert Vengust

Oktober je bil mesec požarne varnosti. Kaj vse ste pripravili?
Vsa društva organizirajo vaje, dneve odprtih vrat, predstavitve za otroke in krajane. Mi na ravni zveze predvsem spodbujamo društva, da se pokažejo ljudem. Opravili smo nenapovedano vajo za vsa društva ter pregled opreme čistoče in usposobljenosti po društvih. Že v novembru pa začenjamo z novimi izobraževanji.

V Sloveniji se je s spremembo lokalne samouprave precej spremenila tudi struktura gasilskih zvez. GZ Lenart je ostala nespremenjena.
Res je, kar je naša velika prednost. Zaradi velikosti lahko samostojno izvajamo izobraževanja, tečaje, tekmovanja in večje vaje. Ker delamo skupaj, smo močnejši – tudi pri večjih intervencijah, kjer šteje vsak par rok. Zato bom vedno zagovarjal, da ostanemo združeni. Tako smo delali sedemdeset let in tako bomo še naprej.

Kaj pravite na očitek, da je prostovoljno gasilstvo predrago in da bi morali razmišljati o poklicnih enotah?
Težko se strinjam. Prostovoljni gasilci delamo z dušo in tega se ne da plačati. Če bi vse to preložili na poklicne enote, bi bili stroški enormni. Samo zavarovanje opreme in vozil v naši zvezi letno stane okoli 25 tisoč evrov, pa imamo še deset domov in več kot trideset vozil. A ker delamo prostovoljno, to zmoremo. Poklicne enote tu za zdaj nimajo smisla, saj prostovoljci delo opravljamo dobro in učinkovito.

Ob okroglem jubileju so izdali obsežno monografijo. Foto: Nina Zorman

Gasilski domovi so tudi krajevna središča druženja. Koliko vam to pomeni?
Zelo veliko. Gasilska veselica, postavljanje mlaja, srečanja – vse to povezuje kraj. Tudi če je danes manj druženj, je to še vedno priložnost, da se krajani srečajo, si pomagajo in skupaj nekaj naredijo. In to je bistvo gasilstva – skupnost, sodelovanje, prijateljstvo.

Zakonodaja je vse strožja, odgovornost poveljnikov pa vse večja. Kako to občutite?
Odgovornosti po zakonodaji so vedno večje. Včasih imam občutek, da med prostovoljnim in poklicnim gasilcem skoraj ni več razlike v odgovornostih. Če bi človek na vsaki intervenciji razmišljal o vseh teh posledicah, se sploh ne bi odzval. Ampak mi delamo, ker verjamemo v to poslanstvo in naše znanje, usposobljenost in kolektivno zaupanje.

Kaj bi za konec sporočili našim bralcem ob koncu meseca požarne varnosti?
Pomembno je, da se zavedamo, da za požarno varnost doma mora poskrbeti vsak sam. Ne smemo pozabiti na redno čiščenje dimnikov, pregled kurilnih naprav, urejeno okolico hiše – to so osnovne stvari. Gasilci bomo vedno priskočili na pomoč, a preventiva je najpomembnejša. Vesel sem, da ljudje naše delo cenijo, in obljubljam, da bomo tudi v prihodnje delali s srcem in odgovornostjo, kot vedno doslej.