Prleški rojak, pesnik, pisatelj in politik, ki je zaznamoval slovensko zgodovino

Letos bo minilo 120 let od rojstva slovenskega pesnika, pisatelja in politika Edvarda Kocbeka. Rodil se je 27. septembra 1904 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, umrl pa 3. novembra 1981 v Ljubljani. Kocbek sodi med prleške najpomembnejše prleške rojake (Korošec, Kreft, Grmič …). Nanj spominja tudi doprsni kip v občinskem središču.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po maturi je v Mariboru študiral teologijo, a je študij po dveh letih zapustil in se vpisal na romanistiko v Ljubljani. Ta študij je dokončal leta 1930. Sprva je služboval na Hrvaškem, v Bjelovarju in Varaždinu, nato pa je postal gimnazijski profesor francoščine v Ljubljani. V stroga krščanska pravila in krščansko miselnost se ni mogel nikoli povsem vživeti, zato je bil bliže t.i. krščanskemu socializmu. Med študijem je urejal glasilo krščanske mladine Križ, kar je bil njegov prvi stik s pisanjem. Leta 1932 je bil študijsko v Parizu in Lyonu, kjer so ga prevzele ideje personalizma in eksistencializma ter zaznamovale njegovo ustvarjanje. Leta 1937, med državljansko vojno v Španiji, je v katoliški reviji Dom in svet objavil esej Premišljevanje o Španiji. V njem je podprl ideje politične levice in hkrati zapisal ostre besede na račun katoliške cerkve, kar mu je slednja tako v Španiji kot v Sloveniji hudo zamerila.

Edvard Kocbek je po mnenju literarnih zgodovinarjev v leposlovju cenjen zlasti kot pesnik. Literarni zgodovinarji njegovima pesniškima zbirkama Zemlja in Groza, ki temeljita v eksistencializmu, pripisujejo visoko literarno vrednost. Njegova proza (novele Strah in pogum ter številni dnevniki) ima še danes dokumentarno vrednost za poznavanje obdobja, v katerem je živel. Bil je zelo močna osebnost, saj še danes skorajda ne izide knjiga spominov katerega izmed slovenskih politikov, pisateljev ali drugih razumnikov, ki Kocbeku ne bi namenila vsaj nekaj vrstic. Njegovo literarno delo proučujejo tudi mlajši raziskovalci slovenske literarne zgodovine. Edvard Kocbek je kot politik v času povojne Jugoslavije doživel kalvarijo, ki si je med vojno kot član vrhovnih teles Osvobodilne fronte (OF) ni predstavljal. Bil je med prvimi, ki so javno opozorili na povojne poboje slovenskih domobrancev leta 1945.