Z nasmehom na obrazu naju je Jože Žižek sprejel na obisk, ko sva ga s predsednikom DU upokojencev Lenart Stankom Cartlom obiskala na njegovem domu v Obrtni ulici, da mu ob njegovem jubileju v imenu članov DU Lenart izrečeva pozdrave in vse dobre želje na njegovi bodoči življenjski poti.

V sproščenem pogovoru z gostiteljem se je dalo kaj hitro ugotoviti, kako je teklo njegovo dosedanje življenje. V prvi polovici prejšnjega stoletja je svojo mladost preživljal v podeželskem okolju Zgornje Ščavniške doline, ki leži severno od Sv. Ane. Po odsluženju vojaških obveznosti do takratne domovine ga je njegova pot vodila v Maribor. Prav zanimiva je njegova pripoved o prvi delovni nalogi, oziroma o vrtnarjenju v TAM-u. Takrat verjetno ni razumel, da so na tak način nadrejeni preverjali pripravljenost za delo mladih podeželskih fantov. Kaj kmalu ga je vodstvo v tovarni vključilo v nekaj mesečno izobraževanje v strojnem obratu in ga priučilo za opravljanje različnih strugarskih del, ki jih je v tem obratu opravljal kar devet let. Nato je bil premeščen v operativno pripravo dela za oddelek strugarne. Tovarna avtomobilov v Mariboru, ki je vedno skrbela za dodatno izobraževanje svojih zaposlenih, ga je usmerila v dodatne tečaje znanja s področja elektrike in elektronike. Ta pridobljena znanja so bila odločilna za njegovo obrtniško dejavnost v Lenartu. Naša generacija in vsi njegovi učenci še vsekakor vedo, kaj je v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let v Lenartu pomenila dobra servisna delavnica za popravilo televizijskih in radijski aparatov ter v nadaljevanju tudi obnavljanje televizijskih ekranov. Znane so nam pa vsekakor tudi njegove menedžerske sposobnosti, o katerih pa upam, da bodo mojstri pisane besede o našem slavljencu še kaj več obelodanili.

Viktor Zemljič