Božična poslanica

»Angel je rekel pastirjem: 'Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod!'« (Lk 2,10–11)                                           

Dragi bratje in sestre,

ko se v teh dneh okoli praznikov sprehajam po mestu, me preseneča, kako močno je človekovo hrepenenje po luči, po svetlobi. Vprašanje, ki me ob tem spremlja, je: Ali so lučke, ki razsvetljujejo ulice, trge in hiše, res tista svetloba, po kateri tako hrepeni človek?

V sredi te močne svetlobe, ki se zdi, da zmaguje nad temo, najdemo pod lučkami sredi trgov jaslice. Tudi tukaj se mi postavi vprašanje: Je to res pravi prostor Božjega prihajanja?

Božje prihajanje v ta svet je »za hišami«, je stran od žarometov, v nepomembnosti Betlehema, ki si ga je Bog izbral za prostor svojega prihoda. Bog pride v ta svet tako, da se vprašam, ali sploh hoče, da izvemo, da je prišel. Božje dete se rodi »pod zemljo«, v ovčji jami, kot da bi z rojstvom želel povedati, da prinaša upanje v prostor, ki se ga človek najbolj boji: smrt, podzemlje. V »smrti« in medosebne odtujenosti našega časa prihaja Gospod, da se vseh teh ran in razbolelosti dotakne, da nas s svojim otroškim jokom razneži in v nas prebudi Božjega otroka. Otroško srce nam je vsem še kako potrebno, da bomo »orožje spremenili v pluge«, kot nas poziva prerok Izaija. Rojstvo otroka razneži še tako trdo srce.

Vendar gre sporočilo božiča pogosto mimo nas. Pogosto ga preslišimo. Zakaj? Ker nam manjka poguma, da bi Kristusu, Veseli novici, odprli vrata našega srca in pustili, da se nas dotakne.

Vsak božič je nova priložnost zame, zate, za vse nas. Naj bo letošnji božič »danes«, v katerem Odrešenik prihaja k meni. Nič mi ne bo vzel, prinese pa lahko popolno življenjsko spremembo.

Želim, da bodo letošnji božični prazniki drugačni od prejšnjih, naj bo ta moj in tvoj božič nov začetek poti v pravo smer, kjer bomo našli novo upanje, našli Njega.

Novice in slike iz Ukrajine in Svete dežele, kjer je na pohodu nasilje in umiranje nedolžnih, nas pretresejo in postavljajo nešteta vprašanja: Zakaj?

Vse to je zato, ker nismo na pravi poti. Nismo na poti miru in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. Na to pot me lahko popelje le novorojeni Odrešenik, ki se razodene tistim, ki imajo odprto srce. S tem pa moja pot postane prežeta s mirom in ljubeznijo.

V novem letu 2024 vam želim Božjega blagoslova, da bodo naši dnevi prežeti z Božjo bližino, ki prinaša odprtost in spoštovanje drugega kot moje sestre in brata. Skupaj si prizadevajmo za svet, ki je prežet z mirom, ljubeznijo in dobrim!

+Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit