Čebele so njegove prijateljice

Zvonko Anžel, po domače Šimenjakov, ki je tudi predsednik Čebelarskega društva Ivana Jurančiča Cerkvenjak, je letos na sejmu Agra v Gorji Radgoni za svoj med dobil kar dve srebrni medalji. Lani pa je za cvetlični med na omenjenem sejmu prejel celo zlato medaljo. Poleg tega je v zadnjih letih prejel tudi več drugih nagrad za kakovost svojega medu.

Kje je skrivnost pridelave dobrega medu? »Recept za dober med je enostaven – čebelar mora biti vsak dan pri čebelah, tako kot pri prašičih ali kravah, če jih redi,« pravi Anžel. »Kdor hoče točiti kakovosten med, se mora čebelarjenju posvetiti.«

Kot navaja Zvonko Anžel, je pri čebelah vsak dan, včasih uro, včasih dve, tu in tam pa tudi pet ur.

»Seveda pa na količino in kakovost medu ne vpliva samo delo čebelarja, temveč tudi mnoge druge okoliščine, predvsem vreme, prehitra košnja travnikov, izumiranje domačih sadovnjakov, nepravilno škropljenje nasadov in še marsikaj drugega. Pomembni so tudi čistoča v čebelnjaku, kakovostno satje, pravilno zdravljenje, ki ne sme potekati v pašnem obdobju, in seveda paša. Pa še to: med mora dozoreti v satju.«

Anžel, ki se s čebelarstvom ukvarja že 44 let, nadaljuje čebelarsko tradicijo, ki sta jo negovala že njegov dedek in oče. Sam se je začel zanimati za čebele šele, ko se je vrnil od vojakov in so leta 1979 ustanovili Čebelarsko društvo Ivana Jurančiča. Prvo matico je dobil od Jožeta Čučka iz Župetincev. Svoj čas je imel okoli 40 panjev, zdaj, ko veliko časa nameni tudi delovanju društva čebelarjev, pa jih ima nekoliko manj. V društvu je zdaj okoli 50 članov, od tega jih ima blizu 20 čebele.

»Čebele so z leti postale moje prijateljice, zato jih ne morem zapustiti, četudi me večkrat pošteno popikajo. Z njimi se bom družil, dokler mi bo služilo zdravje,« pravi Zvonko.