Stoti Vanekov večer v Murski Soboti je gostil Milana Kučana in pritegnil veliko pozornost. V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je bil 100. Vanekov večer, ki ga je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija pripravila ob 30-letnici njenega delovanja in 35. obletnici Republike Slovenije.  Gost stotega Vanekovega večera, za katerega je vladalo veliko zanimanje in je bil izjemno dobro obiskan, je bil Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije. Z njim se je pogovarjal predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija in tesen Kučanov sodelavec Marjan Šiftar.

Večer z naslovom »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan« je že v izhodišču napovedoval pogovor, ki ni ostal zgolj pri spominih na čas osamosvajanja. Sogovornika sta odprla številna vprašanja, ki še danes močno zaznamujejo slovenski javni prostor: od razumevanja osamosvojitve, vloge institucij in političnega prilaščanja zgodovine ter njenega potvarjanja in spreminjanja, do današnje razklanosti družbe, odnosa do ustave, zunanje politike in vprašanja, ali Slovenija po 35 letih še premore občutek skupnosti. Prav slednje je bila rdeča nit pogovora, ki ni mogel niti mimo najnovejših notranjepolitičnih dogodkov in napovedi o spremembah družbenega reda v Sloveniji. Nekaj komentarjev smo slišali tudi na rovaš proslave ob dnevu državnosti z dvema govornikoma, kar je na nek način potrditev dvotirnosti aktualne politike, predvsem pa razdvojenost slovenskega naroda, ki je vse bolj razklan. Enotnosti, ki je prevevala čas osamosvajanja, že dolgo ni več.

Prvi predsednik samostojne Slovenje Milan Kučan je v njemu značilnem umirjenem tonu zelo konkretno in brez dlake na jeziku nanizal nekatere spominske paberke in javno spregovoril o ozadju nastajanja slovenske države po demokratizaciji in prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Opozoril je, da si nima nihče pravice lastiti osamosvojitve, saj je bila ta odraz okoliščin in predvsem hotenja slovenskih državljank in državljanov. Zato ne moremo govoriti o enih in edinih »osamosvojiteljih«, ki si že lep čas pripisujejo vse zasluge in in negirajo zgodovinsko resnico. Pogovor se je dotaknil tudi pozornosti, ki jo je vzbudilo dejstvo, da je imel Milan Kučan na eni izmed državnih proslav pripet simbol rdeče zvezde. Pojasnil je, da je zanj rdeča zvezda simbol slovenskega upora, tako v času druge svetovne vojne kot v času osamosvajanja.

»Rdeča zvezda zame je pač znak upora Slovencev, enega ob, se pravi, letu 41 in letu 91, najpomembnejšega v naši zgodovini, ko smo bili sposobni dokazati, da smo se sposobni upreti usodi, ki nam je bila določena.« Kljub številnim kritikam sedanjega političnega trenutka je Milan Kučan odkrito povedal, da ostaja prepričan, da je bilo v 35 letih narejenega več dobrega kot slabega. Njegov optimizem temelji na upanju, da bo Slovenija znala znova razviti odpornost, prepoznati manipulacije in se zavedati, da je močnejša kot skupnost, ne kot družba razdeljenih posameznikov.