Devetošolec se ni sposoben pravilno odločiti, kaj bo naslednjih štirideset let počel v svojem življenju

Intervju z Mitjem Drašakom, avtoservisnim tehnikom, ki nikoli ni izvajal poklica, za katerega se je izučil z odliko.

Mitja Drašak je še ne tridesetletni mladenič, ki ga srečujemo na trojiškem igrišču, v naravi in vse pogosteje službeno na različnih terenih ter ga poznamo kot preprostega, optimističnega, dobrovoljnega in aktivnega sokrajana, ki s svojim delom pomembno vpliva na naše otroke in mladino. Po poklicu je sicer avtoservisni tehnik, toda zaposlen je kot pismonoša Pošte Slovenije, kjer ima delovno mesto poštarja skakača, po lastni izbiri, kar pomeni, da nikoli ni razporejen na isti delovni prostor, temveč skoči tja, kjer ga potrebujejo. Njegov delovnik se začenja med peto in šesto uro zjutraj, ko se dobijo na matični pošti, pregledajo pošto in vse pošiljke ter si razdelijo delo. Dolžina delovnega dneva je odvisna od količine pošiljk in lahko traja tudi do štirih popoldne. »Ko nas čaka velik kup, vemo, da je treba prestaviti morebitne popoldanske načrte,« mirno pove Mitja. Pravi, da je vsak dan nova dogodivščina, vsak dan spoznava nove ljudi, sklepa nova znanstva, spoznava Slovenske gorice, nova okolja in se čudi, kje vse še dandanes ljudje živijo …

Ali lahko na svojih službenih poteh zabeležiš kakšno smešno zgodbo?

Moje službene poti so zelo raznolike in razgibane. Vsak dan prinese kaj novega. Med dogodki se najdejo tudi smešni pripetljaji. Tako sem nekoč v nekem snegu poskušal do naslovljene hiše ubrati bližnjico, na kateri sem popolnoma obtičal v snegu. Moje motorno kolo je kar samo obstalo v debeli snežni odeji. Tako sem najprej odpešačil do hiše, odložil pošto, in če sem želel z mojim vozilom nadaljevati pot, sem si moral najprej odmetati sneg, da sem sploh lahko izvedel poskus vžiga na motorju. Seveda so pogosti tudi smešni pripetljaji s psi. Na srečo me ni noben pes ugriznil, sem pa naletel na takšnega, ki se je očitno želel izuriti za poštarja, ker si je že nesel mojo poštarsko torbo.

Kdaj je na Pošti največ dela in kdaj ga je najmanj?

Najmanj ga je ob koncu meseca, med 20. in 30. v mesecu. Največ pa na začetku, ko je veliko položnic, plač. Po koroni je močno porasla tudi poštna dostava različnih izdelkov, celo cvetja, in pa zanimivo – tudi voščilnic je v zadnjem času več, kot jih je bilo pred leti.

Ali pogrešaš svoj poklic, za katerega si se izobrazil?

Ne.

Kako to, da ne?

Prepričan sem v to, da se otrok pri trinajstih oziroma štirinajstih letih ne more odločiti, kaj bi rad delal štirideset let v življenju. Vsaj pri meni je bilo tako. Nisem bil dovolj zrel, da bi vedel, kaj hočem postati.

Kaj pa te je privedlo do usodne odločitve za izbiro srednje šole?

Iskreno povedano je bilo tako, da sem neko popoldne na Discoveryju gledal oddajo, v kateri so prikazovali avtoličarsko delavnico, in meni se je tisto lakiranje avtomobilov takrat zdelo zabavno. Z mislijo, da mora biti to res »fajn«, sem se tako vpisal na Srednjo strojno in kovinarsko šolo in tudi hodil tja. Kljub napačni izbiri nikoli nisem imel težav s šolo. Tudi treniral sem ob šoli zelo intenzivno pri Mariboru in sem imel vsak dan, včasih tudi dvakrat na dan, trening, pa sem bil kljub temu odličnjak. Bil sem tudi zlati maturant. Imel sem sicer status športnika, a v glavnem mi ga ni bilo treba uporabljati.

Vedel sem že v času šolanja, da to ni posel zame. Bilo mi je nekoliko žal, da nisem po osnovni šoli šel na gimnazijo, od koder bi lahko odšel študirat na Fakulteto za šport, da bi tako postal športni pedagog. To je in ostaja moja velika želja.

Tvoja strast je šport. Kako jo izživiš?

Da, šport je že od malega moja strast, ki jo izživim prek nogometa. Za to je največ kriva moja sestrična Urška Kraner, ki je malo starejša od mene, in v času, ko sta njena in moja družina še živeli skupaj, je začela s to žogo. Na tak način se me je žoga nekako prijela. »Bincali« smo jo doma po travniku in si iz jablan delali gole, »bincat« smo jo hodili na igrišče v Trojico, skratka ta žoga me je čisto obnorela.

Kako lahko ob zaposlitvi, ki vendarle vzame velik del dneva, udejanjiš svojo športno strast?

Lahko bi nadaljeval s treningi. To možnost sem dal na stran, ker sem začel trenirati otroke. Treniram tri skupine otrok – skupino do 1. razreda, skupino do 9. leta starosti in skupino do 11. leta starosti.

V čem je zate kot trenerja pri teh skupinah razlika?

Uh, razlika je velika. Velika razlika je že med otrokom, ki obiskuje zadnjo skupino vrtca, in med tistim, ki obiskuje drugi razred. Pri skupini iz vrtca nisi samo trener, pač pa tudi negovalec, vzgojitelj. Tudi ritko je treba obrisati in še marsikaj se najde, kar lahko prvič seveda tudi preseneti, a s časom postane rutina.

Se srečuješ na treningu z izzivi, pri katerih moraš dati od sebe več kot pričakuješ, da se bo zgodilo?

Na začetku mi je bilo zelo težko razumeti, da otrok ne more dlje časa držati koncentracije. Ta njihova nenehna nihanja v koncentraciji so mi resnično dala vetra – malo je pri stvari, čez tri sekunde že dela nekaj po svoje. Torej sem se ukvarjal predvsem s tem, kako naj ga pritegnem, da bo ostal skoncentriran, da bo vsaj malo zbran in prisoten tudi z glavo, ne samo telesno. Zdaj že vem, da jih pozitivno podžge tekmovanje, kakšna igra. Tekmujejo radi in bi to počeli dan in noč. Vendar je pri tekmovalnosti treba paziti na pravo mero, saj je lahko tudi škodljiva, če je te preveč. Opažam, da je pri športu, zanimivo, zelo prisotna tekmovalnost staršev, ki vsekakor ni zdrava.  

Za ohranjanje koncentracije otrok je pomembno, da je vse, kar počnejo, zabava, vse mora biti zabavno. Za to pa je treba biti ustvarjalen. Torej ves čas mora biti dovolj iznajdljiv, da si pripravim takšne vaje, ob katerih se igralci zabavajo in se nenehno nekaj učijo.

Nogomet je timski šport in najbrž so v okviru treninga in še toliko bolj pri sami igri zelo pomembni prijateljstvo, sodelovanje, solidarnost in kolegialnost. Kako je s tem?

Moram priznati, da sem imel s tem na začetku še precej težav. Kolegialnost je namreč zelo težko doseči. Otroci so vajeni tega, da delajo razlike med sabo že v šoli, in pri takšnih stvareh se šele vidi, koliko vrst je takšnih in drugačnih diskriminacij. Težko jih je spraviti tako daleč, da jih povežem. V ta namen že otroke vozimo na posebne igre, na tako imenovani teambuilding, da se navadijo na takšno delo v skupini.

Glede na to, da je s takšnim trenerstvom povezanega ogromno prostovoljnega dela, da se je treba na treninge ustrezno pripraviti, iskati številne raznolike možnosti gibanja, iskati drese, opremo, pred tekmami celo prati drese vseh skupin itd., kaj je tvoja motivacija za to delo?

Ja, res je vloženega veliko dela in časa. Vodi me veselje do tega dela z otroki. Zdi se mi, da sem rojen za to. Ne bom rekel, da mi motivacija nikoli ni padla. Vmes mi je, celo precej, ker so časi drugačni v primerjavi s tistimi, na katere se jaz spomnim iz mojega otroštva. Včasih se trudiš in trudiš, pa ni rezultata. Poskušam vsestransko pripraviti, tudi vzgojiti, svoje igralce, pa se potem kje izkaže, da tega ne upoštevajo, takrat je to resnično veliko razočaranje. V nekem trenutku sem bil že zelo brez motivacije in takrat se je zgodil covid, ki je prekinil vsa druženja. Dobil sem priložnost, da se spočijem, in potem je spet šlo mnogo lažje naprej. Svetli trenutki zmeraj premagajo manj svetle. Z nekim posebnim elanom me napolni tudi dejstvo, da so tisti moji prvi najmlajši že odrasli ljudje in me pridejo kdaj obiskat ali mi celo voščijo za rojstni dan. To me resnično gane.

Mladi športniki so pogosto izredno zagnani za šport in na tem področju maksimalno veliko trenirajo, šolo pa pustijo čisto na strani. V vsakem primeru se jim potem nabere veliko dela, tudi šolskega, in zlahka se zgodi, da ne zmorejo več. Kaj je po tvojem ključno, česar bi se morali športniki najstniki zavedati?

Najstnik ni več majhen otrok in že kar zna razmišljati s svojo glavo. Najstnik se seveda mora zavedati, da nogometna kariera ne traja do osemdesetega ali šestdesetega leta, pač pa največ do petintridesetega. Šport je pomemben dejavnik, ki lahko vpliva na zelo dober učni uspeh. Skozi šport je mogoče marsikaj doseči, in če gre za pravo sodelovanje med trenerji, starši in učitelji, je lahko tudi delo na obeh področjih kakovostnejše. Dejstvo pa je, da je šola nujna, saj si je treba ustvariti varnost za prihodnost.

Kaj so realne možnosti enega nogometaša, da lahko s tem športom služi?

Za uspeh je potrebnega resnično veliko treninga. To pomeni najmanj eno uro in pol na dan oziroma dva takšna treninga na dan.

Zakaj nogomet? Zakaj se je od vseh športov tako zelo prijel prav nogomet?

Ne vem, najbrž je nekaj čarobnega v tej žogi, in jaz sam zase vem, da je po vsem tekanju po igrišču, po vseh naporih, trenutek, ko moštvo zadene gol, tako močno, tako navdihujoče, da prevzame.

Novejše zdravstvene raziskave kažejo, da so telesna gibljivost, ravnotežje, motorika ipd. pri otrocih slabši kot pred leti. Ali lahko tudi ti opaziš te pomanjkljivosti?

Da, težave v motoriki, gibljivosti in tudi pri socialnih veščinah so zelo očitne in otrokom se silno pozna, da so veliko za računalniki in telefoni. Že v zelo zgodnjem otroštvu je pomembno, da gredo starši z otroki ven, da se ti čim več gibljejo v naravi, na svežem zraku, ker si s tem pridobivajo osnovne gibalne veščine, na primer veščine plezanja, kotaljenja, prevalov. Skozi to se otroci naučijo tudi pasti, kajti povsod, zlasti pri športu, je zelo pomembno, da znamo pravilno pasti.

Kako se vidiš čez deset let?

Uh, težko vprašanje! Seveda se tako aktivno in toliko s treningi ne bom mogel več ukvarjati, če hočem imeti družino in dom. Sicer ne bi želel vsega skupaj dati proč, pa vendar se zavedam, čeprav me to sedaj na nek način boli, da bo v danem trenutku treba narediti konec. Delam v tej smeri, da bi na treningih dobil naslednika, potem bi se lažje odločil, da to delo prepustim komu drugemu in se sam osredotočim na ustvarjanje svoje prihodnosti. Res pa je tudi, da bom, če želim svoj dom in družino, moral zamenjati službo. Za takšne cilje je potreben boljši mesečni prejemek. Želim si v materialnem smislu ustvariti toliko, da bi lahko poskrbel za pogoje, ki bodo osnova za duhovni mir, za sproščenost in za zdravo duševno stanje.

Ali te kaj skrbi za prihodnost?

Ne, nič me ne skrbi. Tudi ko gre kaj narobe, se mi zdi, da je situacija vedno rešljiva, četudi morda ne izgleda tako. Kar se dogaja v tem trenutku, je sicer slabo in tudi napovedi so iz dneva v dan slabše. Vendar če se preveč predajamo temu, lahko še zbolimo. Verjamem, da se stvari v pravem času postavijo tako, kot se morajo, in se z njimi ni vredno po nepotrebnem obremenjevati.

Nataša Bauman