Ob prvem maju s pogledom v zgodovino za spominjanje
Zgodovina, kot učiteljica življenja nas uči, da je Prvi maj poznan kot praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav sveta, razen v ZDA. Ko je januarja 1888 zasedal kongres ameriške Federacije dela v Saint Louisu, je sklenil, da razglasi prvi maj za delavski-spominski dan oziroma praznik v spomin na padle žrtve majskih stavk in demonstracij leta 1886. Mednarodni praznik je postal šele po potrditvi na kongresu Druge internacionale pod vodstvom Friedricha Engelsa (nemški politik, sociolog, ekonomist in vojaški zgodovinar) leta 1889 ob stoti obletnici francoske revolucije. V resoluciji tega kongresa je med drugim zapisano, da kongres odloča, da je ob »določenem dnevu je treba organizirati veliko mednarodno manifestacijo, in sicer tako, da na ta dan delavci v vseh državah in vseh mestih hkrati sporoče oblastem zahtevo po 8-urnem delavniku in po izpolnitvi vseh drugih določb mednarodnega kongresa v Parizu. Ker se je ameriška Federacija dela na svojem prvem kongresu leta 1888 odločila, da bo podobna manifestacija prvega maja 1890, sprejemamo ta dan za dan mednarodnih manifestacij. Delavci različnih narodov so dolžni izvesti manifestacijo na način, kakršnega jim omogočajo razmere v njihovi deželi.«

Leta 1890 so se v večini evropskih držav (in tudi v ZDA) začele organizirane delavske demonstracije. Njihova poglavitna zahteva je bil osem uri delavnik, pokazali pa so se tudi znaki mednarodne delavske vzajemnosti in solidarnosti. Glas o prvem maju in mednarodnem gibanju delavstva se je zelo zgodaj slišal tudi na Slovenskem. Kljub svarilom časopisa »Slovenec« z dne 25. aprila 1890, naj delavci 1. maja ne praznujejo, temveč delajo, ker da je praznovanje 1. maja »...osnovano od prevratnih ciljev, ki bi radi povzročali izgrede in nemire po načinu francoske revolucije...«, se je velik del ljubljanskih delavcev tega zbral zgodaj zjutraj na Rožniku, nato pa v skupinah prihajal v hotel Evropa, kjer se jih je več 100 zbralo na shodu. Govorili so v glavnem o osemurnem delavniku. Kronisti so zabeležili, da se je ta shod dopoldan končal, nato pa so se delavci zbirali v skupinah še po ljubljanskih gostilnah. Prva prvomajska manifestacija na Slovenskem se je leta 1890 zaključila s plesom v hotelu Evropa. »Zgleden red in mir« so priznavali prvemu ljubljanskemu prvomajskemu praznovanju tudi takratni meščanski časopisi. S prvim majem je povezano tudi postavljanje mlajev (prvomajskih dreves) in kresovanja. Kresovanje na slovenskem je po mnenju uglednega etnologa dr. Janeza Bogataja izjemna kulturna dediščina, ki sega daleč nazaj še v poganske čase. S kurjenjem ognjev, ki simbolično pomagajo Soncu, da bi se čim bolj ogrelo in zasijalo z vso svojo močjo, »na Slovenskem ni samo zgodovinska predstava, ampak je nadaljevanje naše tradicije z vsemi svojimi dopolnili in spremembami.«

Slovenska tradicija obeležuje prvi maj kot praznik dela zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, s postavljanjem mlajev, nošnjo nageljnov ter prvomajskimi budnicami. Te so se k sreči ohranile (čeprav so jih po letu 1990 mnogi imeli za relikt komunizma) in so izjemno priljubljene v večini slovenskih mest in celo manjših krajev. Tudi pri Lenartu v Slovenskih goricah. Sicer pa, kaj nam razen omenjenega danes predstavlja prvi maj? Odgovor je zelo preprost: »danes praznik dela predstavlja največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja in opozarja predvsem na kratenje teh težko pridobljenih pravic«. Mar res? Kaj pa nekdanje geslo »Delu čast in oblast«? Pozabite nanj, ostaja samo še del preteklosti in za mnoge generacije delavcev nostalgija za časi socializma, ko so bili nekaj vredni, spoštovani, plačani in cenjeni. Danes delo nima več ne časti in še manj – oblasti. Ta je že zdavnaj v rokah kapitala in njegovih lastnikov.