V vojašnici Boštjana Kekca v Bohinjski Beli se je od 3. do 16. julija odvijal že tradicionalni dvotedenski Vojaški tabor, ki ga je organizirala Slovenska vojska. Med udeleženci se je znašla tudi Katarina Šuster iz Zavrha, ki se je odločila preživeti poletne počitnice na tem zanimivem in dinamičnem dogodku. Vojaški tabor je priložnost za študente in dijake, da se preizkusijo v delu in življenju vojaka ter pridobijo temeljno vojaško znanje.

Za Katarino Šuster, študentko grafičnega oblikovanja, je bila udeležba na Vojaškem taboru povsem nova in nepozabna izkušnja. "Za tabor sem izvedela na spletni strani postanivojak.si in zadeva je izgledala precej dinamična in nekaj, česar človek ne počne ravno vsak dan. Želela sem si prav tega, neke nove izkušnje in preživljanje časa izven cone udobja, kar sem definitivno na taboru tudi dobila," je povedala Katarina.

Po večurnem orientacijskem pohodu v polni opremi so se osvežili in odžejali.

Tabor je bil poln aktivnosti, saj je skoraj vsaka minuta dneva bila načrtovana in polna izzivov. Udeleženci so se učili osnov vojaškega poveljevanja, orožja, taktike, preživetja v naravi in športne vzgoje. Katarina je dodala:

"Na začetku smo se učili osnov, se spoznavali s postrojitvenimi pravili in korakanjem, kako pravilno pozdraviti in komunicirati z nadrejenimi. Hitro za tem smo se začeli spoznavati tudi z orožjem. Puška F2000S je nato postala naša stalna sopotnica na taboru. Vsak je moral vedeti serijsko številko svoje puške na pamet (moja je bila 014585), drugače smo ‘pumpali’."

Udeleženci so se podali tudi na orientacijski pohod v polni bojni opremi, plezanje na plezališču Iglica ter streljanje z ročno bombo. Vojaški tabor je potekal tako v vojašnici Bohinjski Beli kot tudi na vadišču Mačkovec, kjer so se udeleženci spoznavali z bolj terenskimi deli vojaške službe.

Na strelišču Crngrob pri Kranju so streljali z malokalibrsko puško in puško F2000S na 25, 100, 200 in 300 metrov.

Na vprašanje, kako je tabor vplival na njen pogled na vojaško delo in življenje vojaka, je Katarina odgovorila: "Izkušnja mi je zagotovo približala delo vojaka in trud, ki ga je potrebno vložiti, da do službe poklicnega vojaka sploh prideš. Potrebno je trdo delo, disciplina, še posebej poudarjen pa je pomen enote in skupnosti."

Poleg fizičnih naporov, ki so bili na taboru običajni, je Katarina izpostavila tudi pomen mentalne pripravljenosti:

"Menim, da je vojska veliko bolj naporna mentalno kot fizično. Seveda so fizični napori veliki, ampak pogosto ugotoviš, da te bolj izčrpa natrpan urnik brez časa za počitek, konstantna dejavnost in tvoja mentaliteta, kako sprejmeš vse, kar se ti dogaja."

V sklopu preživetja v naravi so postavljali tudi taborniški ogenj.

Vendar kljub zahtevnosti tabora je Katarina poudarila, da je izkušnje ne obžaluje: "Če sem iskrena, nisem prav vedela, kaj naj od tabora pričakujem. Okvirno sem vedela za nekaj aktivnosti preden sem se prijavila, ampak je dejanska izkušnja, ko si sredi dvajsetega kazenskega skleca, čisto druga pesem. Večkrat sem samo sebe vprašala, ali je meni res tega treba, a izkušnje niti približno ne obžalujem."

Med dvotedenskim taborom je ekipa postala ključnega pomena. Katarina je delila svojo izkušnjo povezanosti z drugimi udeleženci:

"Obstaja ena stvar, ki jo vojska opravlja odlično, saj jo tudi mora, in to je ekipno delo. Skupaj spimo, skupaj jemo in skupaj tudi ‘švicamo’ ko je težko. V dveh tednih smo se iz popolnih neznancev povezali v dobre prijatelje in še boljšo ekipo. Rečeno je, da smo močni samo toliko, kot je močen naš najšibkejši člen, zato je bilo med nami veliko pomoči."

Na Mačkovcu so spali v vojaškem šotoru.

Po zaključku tabora je Katarina izrazila hvaležnost za pridobljene izkušnje in znanje: "Rekla bi, da sem na taboru spoznala, da sem sposobna veliko več, kot si mislim. Ko sem bila mentalno že na robu tega, da bi odnehala, ko fizično res ni več šlo, sem samo sebe vzpodbujala in stisnila zobe, da sem stvar opravila do konca." Kljub zahtevnim fizičnim in psihičnim izzivom je Katarina na koncu zaključila, da bi Vojaški tabor priporočila vsem, ki razmišljajo o podobni izkušnji. "Vredno je obiska, res. Morda ugotoviš, da se v vojaškem delu najdeš, morda da ti to vselej ne leži. V vsakem primeru je izjemna izkušnja, polna aktivnosti in discipline, ki testira posameznika in njegove meje, od česar menim, da bi imeli koristi vsi. Prav tako pa si najdeš kar nekaj prijateljev in se med trdim delom tudi zabavaš," je sporočila vsem morebitnim prihodnjim udeležencem.

Popolna oprema vojaka tehta približno 20 kilogramov.

Vojaški tabor 2023 je tako za Katarino predstavljal polno adrenalina, zabave pa tudi trpljenja in znojenja. S svojo odločnostjo, vztrajnostjo in povezanostjo z ekipo je presegla svoje meje ter odkrila, da je zmožna veliko več, kot si je kdaj predstavljala.

Vojaški tabor v Bohinjski Beli vsako leto ponudi edinstveno priložnost za pridobitev temeljnih vojaških znanj ter izjemno izkušnjo, ki preizkusi udeležence na fizični in mentalni ravni. Kandidati se lahko prijavijo iz različnih ciljnih skupin, od študentov in študentk do polnoletnih dijakov in dijakinj, ki želijo spoznati življenje vojaka in delo v Slovenski vojski. Vojaški tabor je tako odlična priložnost za osebno rast, razvoj ekipnih veščin ter pridobitev novih izkušenj, ki lahko koristijo na različnih področjih v življenju.

Pred zaključkom tabora so si po zaslugi poveljnikov privoščili pice na travi v vojašnici.