Jože Maurič je na nedavnem 18. kongresu Gasilske zveze Slovenije v Žalcu prejel Kipec gasilca za svoje izjemno vseživljenjsko delo in doprinos v gasilskem društvu PGD Benedikt in širše. Ob prejemu te laskave nagrade – ki ga uvršča med najvišje nagrajene gasilce na slovenskogoriškem območju – nam je povedal več o svoji predanosti tej prostovoljni in hvalevredni »službi«. Dolgoletni predsednik domačega društva izpostavlja, da sta za gasilstvo potrebna duša in srce.

Jože Maurič že uvodoma pove, da je bil v zvezi s podelitvijo kipca gasilca prijetno presenečen. Sprejel ga je s hvaležnostjo, a zanj je bilo treba kar nekaj postoriti: »Leta 1965 sem kot mlad fant, star sem bil 17 let, postal član PGD Benedikt. Najprej nismo imeli skoraj nič, nato smo postopoma nadgrajevali. Nabavili smo operativno opremo za intervencije in vozila ter namesto prejšnje utice oziroma orodišča zgradili pravi gasilski dom. Izvedli smo ogromno vaj, se udeležili ogromno tekmovanj – občinskih, meddruštvenih, regijskih pa tudi državnega - in z njih prinesli ogromno pokalov.« Slednjih se je v društvenem gasilskem domu nabralo kakšnih 400 ali pa celo več. Maurič je tekom svojih aktivnih let v PGD Benedikt opralvjal različne funkcije, najvišja je bila predsedniška. »Predsednik domačega gasilskega drušva sem postal leta 1973 in na tem položaju ostal kar 27 let. Vseskozi sem se razdajal na vseh področjih,« pove zdaj že gasilski veteran.

Uspešnost na tekmovanjih pa ni bila kompenzacija za praktično delo temveč dopolnitev oziroma nadgradnja le-tega. Maurič je v svojem domačem kraju pa tudi širše vsa ta leta igral aktivno vlogo in v gasilstvo vložil neštete ure prostovoljnega dela.

»Gasilska dejavnost je prostovoljna oziroma nič plačana služba. Resnica je, da moraš biti zmeraj pripravljen pomagati sočloveku v kakršnikoli situaciji – za to moraš imeti dušo in srce. Tekom toliko let gasilec ne doživi le lepih stvari, temveč tudi veliko negativnih oziroma težkih. Imeti moraš veliko mero poguma, da se gasilstva lotiš in ga izvajaš. Moraš se odrekat, razdajat, delit.

Moj doprinos v gasilskih vrstah pa tudi v domačem kraju nasploh je bil prepoznan s strani našega društva – društva so namreč tista, ki podajo predloge za nagrajence. Očitno sem ozrioma je ta predlog nekako šel skozi rešeto - občinsko, regijsko in na koncu še na državnem nivoju.«

Kipec gasilca sta Jožetu Mauriču na 18. kongresu Gasilske zveze Slovenije v Žalcu podelila Janko Cerkvenik in Zvonko Glažar, predsednik in poveljnik Gasilske zveze Slovenije. Maurič je trenutno tako najvišje nagrajen živeči gasilec na območju Gasilske zveze Lenart. Še nekoliko višji priznanji Matevža Haceta sta sicer prejela zdaj že pokojna Roman Muršec in Stanislav Šteinbauer.

»Včasih so zaradi tistih, ki jih imaš rad, nekatere zadeve težke oziroma težje.

Sploh, ko si mlajši, ko imaš majhne otroke, se v vsako nevarno situacijo podaš nekoliko težje. Imam pa to srečo, da me je žena oziroma celotna družina vseskozi podpirala, nikoli me niso zadrževali. Spoštovali so gasilsko delo,« mi še pove Maurič in z nasmehom doda, da je žena Erika tudi sama gasilska veteranka. V gasilske vrste so po negovem vzoru ponosno stopili tudi vsi trije otroci in dva vunka ter dve vnukinji.