Elektro Maribor v prizadevanjih za samostojno in neodvisno Slovenijo

Sodobna ustna zgodovina (oral history) je že od svojega nastanka v prvi polovici prejšnjega stoletja doživljala različne odzive v zgodovinopisju in javnosti. Postopoma si je pridobila zaupanje širše stroke, akademski status in pomembno vlogo v kontekstu postmoderne teorije zgodovinopisja. Če je res, da zgodovinarjem niso več tuje tematike, ki zadevajo identiteto/e, mit/e in subjektivnost, torej tudi osebna pričevanja o dogodkih in doživljanju nekega časa, potem je k njihovi udomačenosti v zgodovinarskih krogih nedvomno prispevala tudi ustna zgodovina oz. tisti del zgodovinopisja, ki se je začel posluževati tega metodološkega prijema.

In z veseljem lahko rečem, da so bili takšni tudi prijemi uredniškega odbora in urednika Vlada Žgeča pri nastajanju knjige, ki je bila predstavljena v knjižnici Ivana Potrča na Ptuju. Na njej so sodelovali predsednik uprave Elektro Maribor mag. Boris Sovič, predsednik ZVVS general Ladislav Lipič, direktor projektov Akademije distribucije Elektro Maribor mag. Peter Kaube in Boris Fras, delavec Elektra Maribor, ki je bil 24. maja 1991 med opravljanjem dela ranjen od strelov vojakov JLA na Ptuju.

Uredništvo knjige se je naslonilo na dvoje vrste temelji virov in sicer na pričevanja in spomine očividcev, torej na ustne vire in tudi na pisna poročila in dokumente, torej na pisne vire. Pričevanja očividcev, njihovi spomini, osebni zapiski, fotografije in ohranjeni dokumenti so tista osnovna baza zgodovinskih virov, na katerih sloni knjiga Elektro Maribor v prizadevanjih za samostojno in neodvisno Slovenijo. Z zelo jasnim podnaslovom, da gre za spomine, pričevanja in dokumente. Knjiga kot celota je izredno dragocen zgodovinski vir, z katerega bodo lahko bodoči raziskovalci marsikaj povzemali in sledili zapisanemu z novo odkritimi viri. Zgodbe posameznikov, ki so zajete v pričujoči knjigi, še posebej avtentična zgodba Borisa Frasa, omogočajo njihov vstop v zgodovinski spomin. Zdaj torej okoli tega dilem ni več – dogodki in akterji, o katerih govori knjiga, so del tako javnega, kot tudi že zgodovinskega spomina. Če zaokrožim – skozi interpretacije »realnosti« pričevalcev, ki so prezentirane v knjigi, se prikažejo konteksti, v katerih so pričevalci doživljali dogodke v času osamosvojitvene vojne kot delavci Elektra Maribor. Mnogi že pred začetkom vojne, tudi Boris Fras.

V tej knjigi gre za nekaj več kot za osebne identitete akterjev obravnavanih dogodkov leta 1991 – gre za identiteto družbenega dogajanja, ki je usodno vplivalo na tok zgodovine in se znašlo v novejšem slovenskem zgodovinskem valovanju. Knjiga je kamenček v nastajajočem mozaiku drobnih zgodb in dragocenih osebnih spominov na vojno 1991, ki potrjujejo nastajajoče objektivne ocene o akterjih vojne in tudi o bolj in manj zaslužnih za zmago v vojni – njeni končni zmagovalci so bili ljudje, državljanke in državljani –tudi delavci Elektra Maribor – in zato je pošteno, da povedo svoje zgodbe in svoje poglede na ta čas. Za končne zgodovinske oz. zgodovinopisne ocene in sodbe o vojni 1991 pa je še mnogo prezgodaj – časovna distanca je prekratka in arhivi so še zaprti. Zato je vrednost knjig, kakršna je danes predstavljena na Ptuju, toliko večja. Njena prava, zgodovinsko uporabna vrednost pa se bo pokazala šele čez čas.