Po  odprtju lenarške šolskega zgradbe leta 1895 je med trškimi Nemci zavladal preplah in so kot protiutež zgradili schulvereinsko šolo na Ptujski cesti za nemške otroke.
Na prelomu 19. in 20. stoletja pa vse do izbruha 1. svetovne vojne je bil Lenart lep primer kraja z narodnostnimi boji med Nemci in Slovenci. Na zunaj je kazal nemško lice, v resnici pa je bil slovenski. Za narodnostno življenje in utrjevanje slovenstva sta bili zelo pomembni ustanovi šola in župnišče. V tem času je bila lenarška šola pomembna slovenska postojanka. Vse bolj se je slovenizirala in odigrala izjemno vlogo pri krepitvi narodne zavesti v sicer na zunaj nemškem trgu Sv. Lenart. Na veljavi je močno pridobila zlasti po letu 1895, ko je bila pri cerkvi v trškem središču zgrajena nova šolska zgradba, ena najlepših na slovenskem Štajerskem.

Po odprtju šole, ki je dobila ime »lenarška lepotica« in ga ohranila vse do danes, je med ekonomsko in politično vplivnimi nemškimi tržani zavladala zavist. Kmalu so začeli pripravljati načrte za gradnjo  nove nemške šole na zdajšnji Ptujski cesti. Po odprtju leta 1909 začetku pouka pa so se soočili s problemom pomanjkanja šolskih otrok. Zato so v šolo vpisovali okoliške otroke revnih malih posestnikov, viničarjev in kočarjev, ki so bili odvisni od svojih nemških gospodarjev. A tudi to ni pomagalo in zato so otroke za nemško šolo v Lenartu  večkrat  pripeljali  iz dunajskih sirotišnic. Ta šola je bila zgrajena kot protiutež slovenski šoli in je delovala do konca prve svetovne vojne. Leta 1922 je v njej začela delovati meščanska šola Lenart.

3.novembra 1918 je bil v poslopju lenarške ljudske šole ustanovljen Narodni svet za trg Sv. Lenart. Za predsednika so izvolili dr. Milana Goriška, za podpredsednika pa župnika Jožefa Janžekoviča. Narodni svet je vodil prevrat v trgu po razpadu avstro-ogrske monarhije. Že 20. novembra 1918 je bil trg Sv. Lenart dokončno in povsem v slovenskih rokah. Temu v čast so iz cerkvenega zvonika izobesili mogočno slovensko trobojnico. Pri prevratu je z Narodnim svetom aktivno sodeloval tudi nadučitelj slovenske šole Radoslav Kopič, ki je imel pred prvo svetovno vojno največ zaslug za slovenizacijo lenarške šole. Ta je in bo ostala zapisana v lenarško zgodovino  ne samo zaradi velikanske vloge na področju vzgoje in izobraževanja otrok vse do konca letošnjega junija, pač pa tudi kot močna opora slovenstva v času narodnega prebujanja in krepitve slovenske narodne zavesti. Zato si »lenarška lepotica« potem ko je utihnil šolski zvonec in so se zaprla njena vrata, zasluži historični spomin kot enkratni spomenik trške arhitekture, ki naj spominja lenarške meščane na bogato zgodovino trga vse od njegove prve omembe leta 1196.

Če  za kaj, potem je stara šolska zgradba primerna za postopno in vsebinsko celovito preureditev v regionalni muzej osrednjih Slovenskih goric. Ker pa je to dovolj velika stavba, lahko služi tudi za medgeneracijsko druženje, za multimedijsko središče za mlade in konec koncev za novodobno kulturno središče. Z vrhunsko programsko ponudbo, moderno organizacijo in vodenjem. Časa za premislek je dovolj in na občini Lenart zdaj sloni velika odgovornost za ohranitev »lenarške lepotice« kot živega hrama dogajanja. Ljudi, ki ji lahko dajo novo življenje s programi in vsebino, pa Lenart premore več kot dovolj.