Trška sodnija pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah je izvrševala tudi zapuščinske razprave po umrlih Lenartčanih. Iz leta 1785 je ohranjen zapis, da sta trški sodnik in svetovalec Jožef Sekol popisala vse premoženje po umrli Marjeti Vratinčič. Plačala sta pogrebne stroške, ki so znašali 20 goldinarjev in 10 krajcarjev, ter ostalo premoženje razdelila med njene upravičene sorodnike. V letu 1791 je grajsko sodišče obvestilo trško sodišče v Lenartu, da je krmar Štefan Pregl zaradi ponarejenega potrdila ženitnega dovoljenja dosegel, da se poroči z Rožo Lorber, in naročilo trškemu sodniku v Lenartu, da ženo takoj izženejo, Pregla pa zaprejo od 5. avgusta do 31. avgusta 1791. S pripombo, da sme hoditi domov spat.

»Mora pa biti vsako jutro ob 3. uri v rotovškem zaporu. Trški sodnik je moral na svojem območju vse osumljence, tatove in ostale zločince prijeti, zaslišati in jih izročati z zapisniki grajskemu sodišču. 26. marca 1789 je graščina v Hrastovcu odredila popis sena v trgu Lenart. Tega popisovalca Lenartčani niso nič prijazno sprejeli. Pri mesarju Nendlu in v trgovini Spitzy so ga prav grdo psovali. nakar se je ta pri grajskemu sodniku v Hrastovcu pritožil. Grajski sodnik je najprej zagrozil s tožbo na višje sodišče, ki je bilo tudi v Hrastovcu. Pozneje je grožnjo omilil in dal strogi ukaz, o čemer je obvestil trškega sodnika,« je v enem od podlistkov o zgodovini Slovenskih goric zapisal kronist Franc Šuman. Iz tega zanimivega primera, kakršnih je bilo v skoraj 300-letni zgodovini lenarškega trškega sodišča še veliko, si lahko danes vsak ustvari svoje mnenje in približno sliko o izjemno pestri pravni zgodovini nekdanjega središča Slovenskih goric. Pravdali so se pri Lenartu vedno radi, velikokrat za prazen nič, mi je pred davnimi leti pripovedoval eden najbolj znanih povojnih lenarških odvetnikov Smiljan Sancin. Primerjava z današnjim časom je zgolj naključna.

In zdaj še zanimivost glede plačila trškega sodnika. Ni prejemal denarja, temveč so ga plačali v naturalijah. Kronist Šuman je o tem vedel povedati marsikaj in je zapisal: »Trški sodnik je za svoje posle prejemal vsako leto od začetka do leta 1843 en voz sena in en voz otave in v jeseni pašo na grajskem travniku Polena. Ostali funkcionarji so dobivali za svoja opravila primerne nagrade. Razen tega so imeli tržani v jeseni prosto pašo na travniku Polena do leta 1843. Omenjenega, leta je grajska oblast ukinila dajanje sena, otave in v jeseni paše trškemu sodniku in tržanom pašo. Trški sodnik in tržan so se zaradi te prekinitve pritožili in po dolgih prerekanjih tožbo izgubili. Zatem so se lenarški tržani z grajsko upravo pogodili, da ji bodo na Poleni pokošeno seno in otavo posušili in spravili v plaste (male senske kopice), da bodo imeli potem prosto pašo v jeseni. Košnjo na Poleni so morali opraviti Lormanjčani.«

Ta pogodba je veljala do leta 1849, ko je bilo lenarško trško sodišče ukinjeno. Leta 1850 je začelo delovati novo okrajno sodišče, kar je bilo za manjši in ekonomsko ne ravno vpliven štajerski trg velikega pomena. Upravnopolitično in sodno je namreč Lenart počasi pridobival veljavo in z nastavki čez dobrih sto let postal nesojeno središče Slovenskih goric. Leta 1989 pa je postal še mesto, kar mu je dalo novega zaleta … Pravijo, da se počasi daleč pride. Kakor kdo!