V teh dneh, ko divja vojna v Ukrajini, se Branko Kocmut iz Pomarančne ulice v Cerkvenjaku velikokrat spomni na svojega očeta Vinka, ki je mladim rad pripovedoval, kakšne grozote prinese vojna, saj jo je v času druge svetovne vojne sam doživljal na ruski fronti na ravnicah Ukrajine. »Mir je največja vrednota, zanj moramo storiti vse, ker vojna prinaša samo gorje in trpljenje,« pravi Branko, ki je danes že upokojeni avtoklepar, mehanik in poklicni šofer.

Zgodba Vinka Kocmuta je podobna zgodbam številnih Slovenskogoričanov, ki so bili v času druge svetovne vojne mladi fanti in nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Ker je bil mlad in močan, so ga nacisti kmalu po okupaciji nasilno mobilizirali. Nekaj časa je moral v Nemčiji delati v tovarni opeke in se vojaško usposabljati, nato pa so ga povabili v svoje elitne vojaške enote. Ker se je izmikal in povabila ni sprejel, so ga poslali v redno nemško vojsko v Francijo, kjer so čistili minska polja, nato pa na rusko fronto. Tam je od blizu spoznal, kakšno trpljenje prinese vojna.

»Oče mi je pripovedoval, da so bili tako lačni, da so si kuhali travo. Kadar niso mogli do vode, so pili lastno scalino. Poleg tega pa so vsak dan trepetali za življenje, saj so morali sodelovati v uličnih borbah,« pripoveduje Branko.

Njegov oče Vinko je bil na ruski fronti dvakrat ranjen in dvakrat v vojaški bolnišnici, nato pa so ga zopet poslali v prve vrste na fronto, kjer so ga zajeli Rusi. V ruskem ujetništvu je bil do 28. aprila 1947. »Tam so vojni ujetniki živeli v zelo skromnih pogojih – pokriti so bili s koruzinjem, hrano so si iskali sami po že požetih njivah, imeli so borna oblačila, temperature pa so pozimi padle tudi pod minus 40 stopinj Celzija,« pravi Branko. »Če oče ne bi spoznal Slovenke in Slovenske Bistrice, ki je delala v pekarni in mu na skrivaj tu in tam dala kos kruha, tudi mene verjetno ne bi bilo.«

Ko so Rusi Vinka januarja 1947 odpustili, je domov potoval tri mesece. Nekdaj postaven in močan fant, ki je bil visok 185 centimetrov, se je vrnil domov težek vsega 38 kilogramov. Ko si je opomogel, je delal kot sadjar in vinogradnik v KZ Cerkvenjak, nekaj časa pa je bil hlapec pri mesarju v Lenartu. Kasneje je delal v tekstilni industriji v Mariboru. Poročil se je z Matildo Fras s Peščenega vrha, s katero sta si ustvarila družino. Leta 1964 sta kupila viničarijo v Pomarančni ulici in jo s pridnim delom prenovila. Nekaj mesecev pred smrtjo so Vinku priznali odškodnino, ker je bil kot nasilno mobiliziran vojak žrtev druge svetovne vojne.

»Očeta je vojna zaznamovala za vse življenje. Zato si tudi sam prizadevam za mir,« pravi Branko, ki je 10 let vodil Zvezo borcev za vrednote NOB v Cerkvenjaku, bil pa je tudi praporščak in 45 let šofer in strojnik pri gasilcih, saj rad pomaga ljudem v stiski. Sam je sodeloval v osamosvojitveni vojni za Slovenijo na barikadah v Rušah in z vožnjo protitankovskih zaprek.

»Moj oče je večkrat dejal, da znajo ljudje ceniti mir šele, ko spoznajo vojno. Zato se moramo časov vojn spominjati, da se ne bi nobena nikdar več ponovila, saj vojne običajnim ljudem prinašajo samo gorje.«