»VINO NI BILO ZA PITJE NITI ZASTONJ.....«

Škof Janez Marko Aldringen je izdal dovoljenje za gradnjo nove trojiške cerkve, prisoten pa je bil tudi ob položitvi temeljnega kamna 15. junija 1636, kar izvemo iz napisa nad nekdanjim glavnim vhodom. Ob tej priložnosti je prišlo do menjave posvetitve Svetemu duhu v cerkev Svete trojice. Povoda za novo posvetitev iz kronike ne izvemo. Landergot navaja zapis frančiškanskega patra Celestina Fošnerja, ki je okrog leta 1856 zapisal:

»Stari ljudje pravijo, da so se na tem bregu zmerom tri enake luči videle. To je nagnilo prebivalce, da so stavili cerkev v čast presv. Trojice«.

Čeprav je navedeno, da so cerkev zgradili izključno s prispevki vernikov, si je cerkveni ustanovitelj in odvetnik Wolfgang Stubenberški dovolil nad stranskim vhodom namestiti napis, ki njega in soprogo navaja kot graditelja. Po napisu naj bi bila gradnja končana 1. januarja 1640, vendar so jo verjetno nadaljevali do posvetitve cerkve leta 1643.

Sveta Trojica je med drugim varovala pred izbruhom bolezni, predvsem kuge, ki je pogosto prizadela okoliške slovenskogoriške kraje, zato takšna posvetitev odseva čas in takratne razmere v Slovenskih goricah. Milostna podoba Svete trojice naj bi nastala v cmureškem gradu gospoda Stubenberga, ki je v preteklosti podpiral protestante in celo pripadal novi veri. V katoliško vero se je spet spreobrnil okoli leta 1628. Z namestitvijo milostne podobe se je pomen, predvsem pa priljubljenost nove trojiške cerkve še povečal. Razširila so se romanja in procesije, kar je največ pripomoglo tudi k nastanku in postopni razširitivi naselbine pod cerkveno stavbo. Pred izgradnjo cerkve je bilo naselje zelo skromno in se je po nastanku cerkve po njej tudi poimenovalo. V neki listini iz leta 1658 se iz tega zaselka omenja podkovač Hans Pangerlin, ki je imel vino slabe kakovosti. Zanimiva je pripomba, da »njegovo vino ni za pitje niti zastonj, kaj šele za denar«. Iz tega lahko sklepamo, da so bili na tem območju tudi vinogradi in so ljudje pridelovali vino.