V Halozah medvedov ne pomnijo – Prave odgovore bo morala dati stroka – Premislek pred strelom pa bi moral biti res stalnica tega dejanja, saj bomo sicer lovci v javnosti v še slabši luči.
Potem ko je bil v LD Žetale v Halozah ustreljen mlajši, kot kaže 4-letni medved in zdaj okoli tega dogodka potekajo razjasnitve vseh okoliščnin, se porajajo mnoga vprašanja, na katera bodo lahko dali najboljše odgovore strokovnjaki za velike zveri, med katere spada tudi rjavi medved. Kot so povedali predstavniki haloške LD Žetale je res nenavadno, da se je medved znašel v njihovem lovišču, kjer ga tako rekoč nihče ne pomni. A glede na dogajanje v okolju, je medved v iskanju svojega prostora pod soncem očitno zataval tudi v ta del Slovenije in se srečal z lovcem, ki ga je pač ustrelil. Ali v silobranu ali iz strahu, je zdaj vseeno, tudi te okoliščine bodo podrobneje razjasnili pristojni strokovnjaki in uradni organi. Bojda se uplenitelj medveda, zoper katerega se je že začel prekrškovni postopek, na silobran ne bo skliceval in ga pristojna lovska inšekcija tudi ne bi upoštevala. Na družbenih omrežjih lahko prebiramo najrazličnejše komentarje in tudi v vrstah zelene bratovščine je slišati številna ugibanja. Da o razno raznih natolcevanjih ne govorimo.
Srečati medveda na 20 metrov ni šala, a se lahko tudi takšno srečanje dobro konča. Za medveda in človeka in nasploh so že dolga leta znana pravila obnašanja v naravi, kjer prebivajo tudi kosmatinci. Treba jih je upoštevati, še zlasti kar se tiče sprehajanja s štirinožnimi prijatelji. Ti naj bodo vedno na povodcu, ne pa, da prosto tekajo po naravi. Ni dobro hoditi po medvedjih sledeh in še manj puščati ostanke hrane na prostem. Vedno moramo biti razsodni in mirni, sploh če srečamo medvedko z mladiči. Takrat je najbolje obstati in se počasi zadnjično umakniti. Zgodba iz Žetal je sicer drugačna, saj se je lovec v srečanju z medvedom na vsega 20 metrov, očitno znašel v šoku in brez razmisleka sprožil puško. Medved je obležal, lova je bilo konec in zdaj se obetajo posledice. Kakšne bodo, bomo videli, saj bodo morali vsi, ki so v dogodek vpleteni, iz vseh zornih kotov jasno osvetliti nesrečni primer. Da ne omenjamo govoric, ki jih je okoli tega med ljudmi – tudi medlovci – vedno več. Ponavadi je tam, kjer je dim, tudi ogenj, tako da bo končni razplet zgodbe še zanimiv.
Med ljudmi je veliko ugibanj, ali bi lahko bil žetalski medved kosmatinec, ki se je še pred dnevi potepal po Pohorju in Kozjaku ali morebiti medved, ki so ga sledili na območju Slovenskih Konjic oz. Radeč. Ali celo eden od medvedov, ki so jih videli v sosednji Hrvaški. Koliko je v tem resice, bodo morda povedali strokovnjaki, je pa res, da se medved giblje na velike razdalje. V tej zgodbi ne bo odveč omeniti, da je v Sloveniji številčnost rjavega medveda visoka. Strokovnjaki menijo, da jih je okoli 1000 in mlajše živali iščejo svoj prostor ter pri tem zapustijo običajna življenjska območja in odidejo tja, kjer so kmalu na očeh človeka. Medvedi se vse pogosteje pojavljajo na območjih, kjer jih ljudje enostavno niso vajeni. Doslej tragičnih primerov še ni bilo, niso pa izključeni. Kljub nasprotovanju odstrela so poznavalci rjavega medveda prepričani, da je poseganje v populacijo rjavega medveda tudi z odstrelom nujno. Populacija namreč še vedno narašča in bi jo bilo treba zaustaviti, pripominjajo strokovnjaki. Razum torej ne bi škodil, prej »pravljice o dobrih medvedih in hudobnih lovcih«. Sicer pa to bolje od mene vedo strokovnjaki za medvede.
Medvedov se nam ni treba bati, vendar moramo do njih ohraniti pravo mero spoštovanja. Več bomo o medvedu vedeli, manj se ga bomo bali. In tudi številčnost te mogočne zveri bo treba prilagoditi možnostim okolja, v skladu z izkušnjami iz preteklih let, ko smo v Sloveniji znali ustvarjati pogoje za sobivanje med človekom in medvedom. Tega pa nam danes očitno manjka, vključno z uporabo bogatih praktičnih izkušenj, ki jih ima(m)jo pri upravljanju z rjavim medvedom tudi slovenski lovci. Zeleni bratovščini omenjeni dogodek ni ravno v ponos, je pa še ena od mnogih priložnosti, da se vprašamo, kaj nam je storiti, ko smo v precepu. ... Razmislek nam nikoli ne more škoditi, čeprav je v lovski javnosti precej javnega mnenja, da bi podobno kot naš kolega iz LD Žetale ravnal še kdo drug, zato uplenitelja ni treba privezati za sramotilni steber. Tega nihče ne počne, tudi sam s tem komentarjem ne, a mnenja so si vendarle lahko deljena? Toliko notranje demokracije pa v lovski organizaciji še premoremo, mar ne? Če bomo ta prekršek (nekateri menijo, da gre za kaznivo dejanje) na tiho pometli pod preprogo, si bomo v zeleni bratovščini naredili zgolj in samo medvedjo uslugo. Na dolgi rok pa zaradi nje izgubili še tisto malo kredibilnosti in ugleda, ki ju (še) premoremo. Le kaj bi na to porekla lovska nestorja Hribar in Lovrenčič? Sram bi ju bilo, tako kot je tudi mene in še mnoge druge, ki jemljemo lov kot čast in - veliko odgovornost!

Dr. Marjan Toš, lovski mojster