26 deklet Odojkarskega kluba Zoja Lenart je zadnjih nekaj dni poletnih počitnic preživelo na Hočkem Pohorju, kjer so nabirale fizično kondicijo in se skozi različne delavnice spoznavale, povezovale in krepile ljubezen do soigralk, domačega kluba in odbojke nasploh. V Domu Miloša Zidanška, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Maribor, jih je vse tri dni, od ponedeljka, 28. septembra, do srede, 30 septembra, spremljal trener Darko Zimič, ob popoldnevih se jim je pridružil še trener mlajših punc Gregor Polanec, obiskala pa sta jih še dva izjemno zanimiva gosta; specializant psihoterapije mag. Matjan Cojhter in bobnar Marko Soršak Soki.

 Foto: Simon Zimič

Po tem, ko so na lastno pobudo dekleta s treningi po zaključku lanske sezone oziroma šolskega leta nadaljevale vse do 10. julija, so – prav tako na lastno željo – letošnjo sezono otvorile prej kot običajno. Najprej so na lenarški Poleni opravile uvodne treninge, enkrat so se zbrale v lenarški telovadnici, zdaj pa so se skupaj odpravile na Pohorje. Odbojkarski klub Zoja Lenart je tako prvič v svoji 11. letni zgodovini delovanja organiziral priprave oziroma tabor, kot ga poimenuje trener Darko Zimič.

»Na tabor smo peljali 26 punc, ki obiskujejo zadnja dva razreda osnovne oziroma prva dva letnika srednje šole. To so naše starejše deklice oziroma kadetinje. Večina jih je iz lenarške občine in nekaj iz okoliških krajev. Za same priprave smo izbrali nekoliko inovativnejši pristop, zato je morda bolje, da »priprave« poimenujemo kar tabor. V ospredju ni bila fizična kondicija, temveč pripadnost ekipi in klubu, naučit se izražat svoje mnenje na vsem sprejemnljiv način, sprejemanje drugačnosti ... Zavedamo se, da je šport več kot le odigrana tekma v telovadnici. Tako da nas dež niti ni toliko zmotil, kot bi nas na nekih klasičnih kondicijskih pripravah, je pa nam zaradi negudonega vremena odpadlo nekaj treningov. Tudi programa, ki smo si ga zastavili, nismo izpeljali točno kot smo si ga zamislili, temveč smo se ves čas prilagajali vremenu,« preživete tri dni na kratko prestavi Trener Zimič.

 Foto: Darko Zimič

Prvi dan na Pohorju so se punce zaradi napovedanih neviht zadrževale v neposredni bližini namestitve – oddelale so trening na igrišču, zvečer pa jih je čakalo prvo predavanje oziroma delavnica. Te je vodil mag. Matjan Cojhter, specializant psihoterapije.

»Sam nisem sodeloval, sem se med temi delavnicami odmaknil, da sem dal puncam več svobode. Nekatere stvari je lažje zaupati tujcu, sploh, če je strokovnjak, ki ve kako in kaj – z veliko smeha in starostni skupini primerno. Naš cilj je bil, da se punce odprejo, razmišljajo, se pogovarjajo med seboj in s predavateljem. Potem pa so tudi meni povedale nekatere stvari, ki mi jih prej mogoče ne bi,« doda Zimič.

Naslednje jutro so vstale že ob 6. uri, uro kasneje jih je namreč čakala še ena delavnica z mag. Matjanom Cojhterjem. Zaradi dežja so namesto načrtovanega treninga izvedli skupinski pogovor. Po besedah trenerja so bili tukaj že jasno vidni prvi učinki delavnic – punce so več razmišljale, bolje sodelovale in samozavestno izražale svoja stališča: »Prej so bile skupaj samo na treningih, zdaj pa že 24 ur neprekinjeno. Začele so se sprejemati, razumevati razlike.« Tako za kadetinje kot za starejše deklice so skupaj zastavili tudi cilje, ki bi jih radi v prihajajoči sezoni dosegle.

»Obe ekipi bosta šli v kvalifikacije za A ligo – najvišji rang v svoji starostni kategoriji na nivoju Odbojkarske zveze Slovenije,«

ponosno pove trener in potrdi, da so to realni cilji, ki jih je s pridnim treniranjem, pozitivnim vzdušjem in obilico motivacije moč doseči. Kadetska ekipa se je skozi kvalifikacije uvrstila v drugo ligo, kjer so že pridno nabirali izkušnje; starejše deklice pa so že dve leti zapored v drugi ligi dosegle 4. mesto.

Preostanek dopoldneva so ob ugodnih vremenskih razmerah izkoristili za pohod. Po kosilu in počitku je sledila še ena delavnica z zdaj že poznanim psihoterapevtom. Po večerji pa se jim je pridružil novi gost - znan mariborski bobnar Marko Soršak Soki. »Ta je na svoj duhovit, rokerski način dekletom predstavil, kaj pomeni živeti in delati z željo po uspehu in koliko je mogoče doseči, če si priden in vztrajen. Strast do glasbe je povezoval z ljubenijo do športa - veliko so se pogovarjali, povezovali, smejali.

Ni vse, kar delamo, samo za odbojko. Veliko je stvari, ki jim bodo – upamo - ostale za življenje. Ne »delamo« samo odbojkašic, ampak se trudimo vzgajati celovite osebnosti.«

 Foto: Darko Zimič

Zadnje jutro so izvedli še zadnjo, četrto delavnico Cojhterjem, preostanek sredinega dopoldneva pa izkoristili za sestanek in pospravljanje. Zimič se nasmeje: »Ko smo šli na kosilo, nas je pozdravilo sonce. Male smešno, a zdi se, da smo vseeno veliko odnesli od teh treh dni. Že sedaj so punce bolj zagnane, sproščene in nasmejane, največ pa se bo pokazalo šele sčasoma.«

Ko telovadnica postane težko dosegljivo blago

S treningi bodo neprekinjeno nadaljevali, šele od sredine septembra pa bo šlo »zares«, čeprav imajo prve tekme, kvalifikacije že zadnjega septembra. Darko Zimič pojasni: »Kot bi si želeli – vsaka ekipa trikrat na teden in ob sobotah oziroma nedeljah še tekma - bomo trenirali šele ob sprostitvi terminov v telovadnici, se pravi od sredine septembra. Potrebovali še četrti trening, ampak ne gre, ker na razpolago ni dovolj treminov.« Že sedaj morajo v klubu treninge načrtovati za tri različne lokacije – punce trenirajo v Lenartu, Voličini in nekaj malega še pri Sveti Trojici.

S problemom pomanjkanja možnih terminov za treninge se klub sooča že leta. »Povpraševanje je približno za polovico večje, kot pa so sposobnosti naše ponudbe. Želeli bi si več, a žal ne gre, ker ne dobimo dovolj prostih terminov v telovadnici domače občine. Lani smo imeli dve selekciji več, a je to pomenilo, da smo imeli najetih pet terminov izven občine Lenart, ki smo jih morali morali plačevati. To žal ne znese – ne finančno, ne organizacijsko. Tako smo letos število nekoliko zmanjšali – lani smo imeli registriranih 65 igralk, letos jih je okrog 50. Želimo si skupino mini odbojke; skupino punc iz recimo četrtga in petega razreda osnovne šole, ki bi se učile osnov. A ne moremo, ker ne dobimo telovadnice.

Letos smo vpis torej morali omejiti, naredili smo čakalne liste ... Žal izgleda, da je otroke očitno potrebno prepustiti telefonom, računalnikom in klopcam v parku. Grozno je otroku reči »ne«, a to ni več vprašanje za nas, temveč za koga drugega,« pomenljivo zaključi Zimič.