Prva polovica sedemdesetih let minulega stoletja predstavlja prelomnico v lenarškem gospodarstvu in v družbeno – gospodarskem razvoju celotnih osrednjih Slovenskih goric

Letos mineva okroglih petdeset let od uvedbe blagovne znamke Armal, s katero je mariborska Livarna pri Lenartu v svojem dislociranem obratu začela proizvodnjo aluminijasth radiatorjev. To je bil velik izziv tudi za matično podjetje v Mariboru, ki se je med prvimi odzvalo pozivu takratnega lenarškega občinskega vodstva, da zgradi svoj obrat v središču Slovenski goric. Občina Lenart, ki jo je takrat vodil Franjo Muršec, je namreč komunalno opremljena zemljišča dajala na razpolago mariborskim industrijskim podjetjem, ki so se pridružila Livarni in začela pri Lenartu graditi svoje obrate. To je bil začetek industrializacije, deagrarizacije in urbanizacije Lenarta. Zgrajeni so bili za tisti čas sodobni obrati Pik, Kristal, Marles, TVT, nekdanja Usnjarna se je preoblikovala v Tovarno orodja Lenart v okviru Uniorja iz Zreč, hiter razvoj in širitev proizvodnega programa je beležil Klemos. To podjetje pod vodstvom direktorja Avgusta Seničarja je prvo navezalo stike s tujim partnerjem iz Nemčije in ustanovilo svojo mešano podjetje Klemos – Küster. Začel se je razvoj Centrovoda in v vseh podjetjih se je lahko zaposlovalo veliko domačinov. V Piku predvsem ženske, kar je bilo za tisti čas veliko olajšanje. Brezposelnost je bila namreč v Slovenskih goricah velika, še posebej veliko je bilo nekvalificirane delovne sile.

Sedemdeseta leta so torej v Lenartu napovedala novo razvojno obdobje, ki so ga dopolnjevale še druge dejavnosti, tudi s področja kmetijstva in trgovine (nova Hladilnica za sadje na primer, trgovska blagovnica ipd.) in v okviru manjših zasebnih obratovalnic in obrtnih delavnic. Odločitev občinskega vodstva, da pritegne v Lenart dislocirane industrijske obrate, je bila dolgoročno gledano modra. Kljub temu, da se je v njih zaposlovala takrat pretežno nekvalificirana delovna sila, so kasneje začeli zaposlovati tudi strokovnjake, celo mlade strokovne kadre iz lenarškega območja. To poglavje v novejši lenarški zgodovini je zato vredno spoštovanja.

Ne glede na vse, kar se je z lenarško industrijo dogajalo kasneje, zlasti po letu 1990, ko jo je val stečaj močno prizadel in marsikaj tudi odnesel. Zdrava jedra pa so le ostala in iz dokaj skromnih začetkov se je razvila tudi danes navečja in izvozno uspešna lenarška gospodarska družba, Tovarna bovdenov in plastike Lenart. Iz temeljev pred pol stoletja je nastalo še marsikaj drugega. Živih prič tega časa je veliko in mnoge zanimive zgodbe bi lahko povedati ... sploh, ker vse v preteklosti le ni bilo tako slabo. Želeli to ali ne!