Notar Miloš Lešnik je odšel v pokoj z lepimi spomni na opravljanje notarske službe

Od leta 1995 v novi državi Sloveniji spet deluje notarska služba, ki je bila ukinjena leta 1944, ko so bile pristojnosti notarjev prenesene na sodišča. Sicer pa je tudi za slovenske dežele in s tem tudi za Slovenske gorice začel veljati Zakon o notariatu, ki ga je leta 1855 sprejela cesarska Avstrija. Njegova določila so uporabljali tudi notarji, ki so prihajali na nekdanji trg. Sv. Lenart v Slovenskih goricah. V zgodovini notariata ločimo dve obdobji, in sicer prvo obdobje do leta 1855, ko je bil vzpostavljen sistem organiziranega delovanja notarja prek Notarske zbornice, in po letu 1855, ko je notar začel veljati za zaupanja vredno osebo (persona credibilia).

Miloš Lešnik – prvi notar moderne dobe pri Lenartu

Med najbolj znanimi lenarškimi notarji do ukinitve notariata ob koncu druge svetovne vojne je bil zagotovo Fran (Franjo) Štupica, ki je prišel v središče Slovenskih goric leta 1905 iz Tržiča. Notarsko službo je opravljal vse do smrti leta 1937. Prvi lenarški notar po vnovični vzpostavitvi notariata v samostojni Slovenji leta 1995 pa je postal Miloš Lešnik. V Lenart je prišel iz Maribora in bil nekaj časa tudi sodnik in odvetnik, potem pa je postal prepoznavni notar, ki je v mestu pustil trajne in globoke sledi. Glede na dolgoletno službovanje pri Lenartu bi ga lahko primerjali celo z legendarnim predvojnim notarjem F. Štupico. Miloš je shranil del njegovih insignij (pečatov) in tudi veliko napisno tablo Štupičeve notarske pisarne, ki jo je ta imel v svoji hiši na današnji Jurovski cesti 3 v Lenartu. S tem je simbolno pokazal na kontinuiteto notarske službe, ki je bila v Lenartu vedno zelo spoštovana in med ljudmi cenjena. To velja tudi za Miloševo obdobje, ko so se gradili novi temelji notarstva v mladi slovenski državi. Notarsko pisarno je odprl 1. junija 1995 in je polnih 28 let odgovorno in vestno opravljal službo lenarškega notarja. Na ta čas ima izobilje lepih spominov, o drobnih težavah pa raje ne govori.

»Takšno je vsako delo, veliko dobrega, zanimivega in včasih tudi kaj neprijetnega. Treba je potrpeti in ohraniti dobro voljo. Posebnih težav nikoli ni bilo, morda na začetku občasno negodovanje strank zaradi tarif in plačila stroškov. A nič hudega, vse smo znali mirno rešiti in bili na koncu vsi zadovoljni.«

Sodnik, odvetnik in notar

Miloša se Lenartčani in okoličani dobro spominjajo tudi kot sodnika in vodje nekdanje Organizacijske enote Temeljnega sodišča Maribor pri Lenartu, današnjega Okrajnega sodišča Lenart. Kot mlad sodnik je začel delati v Lenartu leta 1980 in bil v sodniški službi do leta 1988. Pravi, da so to bila razgibana leta, in kot zanimivost omenja legendarnega lenarškega odvetnika Smiljana Sancina, ki ga je prosil, naj razprav ne razpisuje po 11. uri.

»Odvetnik Sancin je polnih 41 let prihajal v lenarško pisarno vsako jutro točno ob sedmi uri, ob dvanajstih pa je imel kosilo in se nato v pisarno ni več vračal. Delal je od doma. Kot starejšemu in cenjenemu kolegu sem seveda ugodil,«

se teh časov spominja Miloš. Vse življenje je bil zapisan pravu, diplomiral je na ljubljanski pravni fakulteti in po študiju opravil sodniški izpit kot pripravnik v Mariboru. Notarsko pisarno je predal mariborski kolegici, ki bo do konca razpisnega postopka za novega notarja v središču Slovenskih goric začasno opravljala to službo tudi v Lenartu.

»Nikoli si nisem mislil, da bo ob predaji toliko birokratsko-administrativnih opravil, ki smo jih tudi brez večjih težav opravili,«

je povedal Miloš in dodal, da mu v pokoju očitno ne bo dolg čas.

»Vidim, da mi že zdaj zmanjkuje časa, a se bom navadil tudi na to,«

je nasmejan dejal ob slovesu in pripomnil, da bo zdaj najbrž imel malo več časa tudi za oddih ob morju na otoku Krku.