Dani Zorko je s prijateljem Jernejem Rajhom v letu 2020, tik pred izbruhom epidemije, potoval po Maleziji, Kambodži, Vietnamu in Tajski. Njune vtise je Zorko doživeto delil z nami na ponovoletnem srečanju kulturnih društev v Lenartu.

Javni sklad za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Lenart, je z Bredo Slavinec na čelu v ponedeljek, 23. januarja, pripravil ponovoletno srečanje kulturnih društev v prostorih Knjižnice Lenart, na katerem so poleg pogostitve pripravili še potopisno predavanje z naslovom Po Aziji, katerega je izvedel Danijel Zorko.

»Ob predstavnikih kulturnih društev iz našega območja pa smo na dogodek povabili tudi širšo javnost, saj so potopisna predavanja zmeraj zanimiva in v naši knjižnici dobro obiskana.« sta si bili enotni Slavinčeva ter Petra Kranvogel Korošec, direktorica Knjižnice Lenart.

»Pravo potovanje traja vsaj mesec dni.«

je svojo predstavitev pričel Dani Zorko, sicer tudi predsednik Kulturnega društva Cerkvenjak, ki je zbrane ob podpori fotografij in videoposnetkov popeljal od pristanka v Kuala Lumpurju, v glavnem mestu Malezije, pa vse do leta iz Tajske v Zagreb, ki je bilo tedaj še edino odprto letališče v bližini Slovenije, saj je epidemija COVID-19 že izbruhnila.

»Obiskala sva mesta, si ogledala mondene dele, predvsem pa naju je z Jernejem zanimala okolica, džungelski del prej omenjenih dežel ter vsakodnevno življenje domačinov. Tako sva pri enih domačinih poskusila kuhati s palmovo moko, prehodila lotosova polja, nasade čajev, banan, ulico kaktusov, vsak večer ali zgodaj zjutraj, kakor je kje v navadi, sva obiskovala lokalne tržnice, se prepustila utripu, preizkušala lokalno hrano, se vozila z njihovimi prevoznimi sredstvi in si ogledala nacionalne parke ter druge znamenitosti.« je opisal Zorko. Sredi Malezije sta med vožnjo s tuk-tukom, vozilom na treh kolesih, na glas predvajala skladbo Na Golici. »Midva sva začela ploskati in z nama vsi domačini naokoli. Z liter in pol mešanice goriva pa se lahko s tuk-tukom voziš ves dan.«

Okusila sta krokodilje meso, katerega okus je primerljiv okusu piščanca. Potovala sta z nočnim avtobusom, ki premore zgolj 1,60 m dolga ležišča, saj so tamkajšnji prebivalci manjše rasti, v Kambodži se preizkusila v prometu, kjer vozniki ne upoštevajo semaforjev, a kljub temu pazijo, da pešcev ne povozijo. Sončni vzhod sta ugledala v Angkor Watu, največjem verskem središču na svetu, ki se razprostira na 3000 kvadratnih kilometrih. Obiskala sta naselje in tržnice na vodi. »Na vodi ni najemnine, celo cerkev so si zgradili na vodi, otroci pa v na polovici prerezanih plastičnih sodih plujejo po vodi s kačami okoli vratu.« Najbolj pa so ju čudile in žalostile ogromne količine plastičnih odpadkov po vseh krajih, ki sta jih obiskala, predvsem pa na dnu voda.

»Veliko je vsega, ko tako potuješ, sam si v komunikaciji, saj jih veliko, sploh izven turističnih krajev, ne zna niti besede angleško, sam moraš vse organizirati, urediti birokracijo, skladno z državo, kjer se nahajaš.« a vendar se Zorko, tokrat sam, že prav kmalu odpravlja na potovanje po Mehiki in Gvatemali.
Mi pa mu želimo srečno pot in se veselimo novega potopisnega predavanja!