Te ptice selivke se v središču Slovenskih goric očitno dobro počutijo
Včeraj je v lenarško Čreto priletela prva štorklja in napovedala vrnitev teh mogočnih ptic iz toplih krajev. V Lenartu se štorklje dobro počutijo, saj imajo dvoje velikih gnezdišč. Že desetletja domujejo tudi v gnezdu na dimniku trojiškega samostana, pa v Sp. Senarski pri Lasbaherjevih, v Lormanju in še kje. Mogoče se bodo letos vrnile tudi v Radehovo. Letošnja vrnitev prvih štorkelj se je zgodila tako rekoč v istem času kot lani, ko so prve štorklje priletele v Lenart 23. marca.

Štorklje so veliki, dolgonogi, dolgovrati ptiči z dolgimi krepkimi kljuni. Družino štorkelj so nekdaj uvrščali skupaj s čapljami, ibisi in drugimi v red močvirnikov, kasneje pa se je izkazalo, da niso bližnje sorodne nobeni od teh družin, zato so bile povzdignjene v samostojen red Ciconiiformes. Štorklje so velike do zelo velike vodne ptice. Različne vrste lahko zrastejo do različnih velikosti in lahko tehtajo različno. Po obliki so zelo podobne čapljam, predvsem po dolgih nogah in vratih, vendar so težje. Pri štorkljah je prisotna nekakšna razlika med spoloma, in sicer po velikosti, saj so samci do 15 % večji od samic pri nekaterih vrstah (npr. afriške sedlarice), vendar nasploh ni večjih razlik.

Gnezda štorkelj so pogosto zelo velika in jih uporabljajo mnogo let. Nekatera so v premer zrasla prek 2 metra, v globino pa okrog 2 metra. Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar pa to drži le do neke mere. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. Na svoje gnezdo so navezane prav toliko kot na partnerja. Zaradi svoje velikosti, serijske monogamije in zvestobe gnezdu, ki so si ga izbrale, je mitološki in kulturni pomen štorkelj zelo velik. Prehranjuje se pretežno z malimi sesalci, redkeje z žabami, deževniki, kačami in žuželkami. V Sloveniji se je v zadnjih 20 letih njeno število povečalo, vendar kljub temu pri nas ostaja ranljiva vrsta.