Mož jeklene volje in življenjskega optimizma

Na srečanju ob 80-letnici šoferja, vinogradnika, gasilca in nekdanjega predsednika KS Sv. Trojica Franca Rojka pod krošnjami na strelišču Strelskega drštva Osek obujali spomine na stare čase – Jože Kobler je goste popeljal v leta, ko so točajke morale dati še eno rundo

Kljub osmim križem je Franc ali tudi Franček, kot ga kličejo prijatelji in znanci, na srečanju deloval zelo vedro in mladostno. Pred časom ga je sicer pošteno zdelala bolezen, a je imel trdno in močno voljo, da jo premaga in to se je tudi zgodilo. Na srečanje so poleg njegove družine prišli nekdanji sodelavci iz mariborskega podjetja Špedtrans z Jožetom Koblerjem, domači gasilci Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Osek, ki ga je Franc dalj časa zgledno vodil kot predsednik, predstavniki PGD Gočova in Pobrežje, pa cerkveni pevski zbor župnije Sv. Trojica s pevovodjem Andrejem Dvoršakom, trojiški župnik pater Bernard Goličnik, ravnatelj trojiške devetletke Darko Škerget s soprogo, predsednik Vinogradniškega društva Marjan Klobasa s soprogo in mnogi drugi, s katerimi je Franc dolga leta uspešno sodeloval, prijateljeval in sodeloval v številnih skupnih projektih. Dobre volje in prešernega razpoloženja ni manjkalo.

Videl je veliko dežel in prevozil na tisoče kilometrov

Franc je prevozil na tisoče kilometrov v tovornjaku Špedtransa, videl je mnoge dežele in ljudi. »Najprej sem bil traktorist na zadrugi, potem sem po prihodu iz JLA delal na pošti, poleg službe opravil vozniške izpite za E in F kategorijo in s pomočjo pokojnega brata Martina prišel v Špedtrans. Najprej sem vozil tovornjak TAM 4500, potem pa so mi dali novo vozilo Magirus - Deutz, s katerim sem prevozil na tisoče kilometrov po Balkanu, Pakistanu, Iranu, Iraku, Siriji, Jordaniji in Turčiji.

Doživel sem marsikaj, enkrat sem na planini Ararat srečno ušel celo smrti. S pomočjo šoferskega tovariša Franca Kurija sem namreč ušel pretepu turških voznikov. O šoferskem življenju imam zgodb, nezgod in pripovedi za debelo knjigo.

Pri Špedtransu sem oddelal 30 let, delal sem z dobrimi sodelavci in nekateri so danes z nami. Jože Kobler, pevec, ki sem ga še posebej vesel, je bil v našem kolektivu zelo cenjen. Ker sem imel tudi nekaj benifikacije in sem se lahko upokojil. Zdaj sem 27 let upokojenec z veseljem v mojem vinogradu, ki ga sam z ljubeznijo obdelujem. Pravijo, da pridelujem dobro vino«, se je nostalgično spominjal Franček.

25 let predsednik PGD Osek

Razdajal se je v dobro PGD Osek, ki ga je vodil kot predsednik in si prizadeval, da bi tudi oseški gasilci na vasi sledili toku časa, se modernizirali, opremljali in postali uspešen kolektiv. Polnih 25 let je bil predsednik PGD Osek, sodeloval je že pri gradnji gasilskega doma, pa pri urejanju dovozne ceste in druge nujne infrastrukture.

»V času mojega predsednikovanja smo gasilski dom dogradili, zamenjali smo tri kombije in dve gasilski cisterni. Morali smo se znajti, kot smo vedeli in znali.

Veliko mi je pomagal dolgoletni prjatelj Ivan Sisinger iz Maribora. Gasilci smo dobili vozni park, na katerega smo še danes lahko ponosni. Vseskozi so nas podpirali naši krajani, nekaj pa tudi takratna občina Lenart. Rad se spominjam, da sem za nakup gasilskega kombija zastavil celo osebno premoženje. Hipoteka ni bila enostavna, a tudi to smo na koncu rešili. Denar nam je primaknila še Služba za zaščito in reševanje Ministrstva za notranje zadeve. In še marskaj drugega smo postorili, imeli smo nepozabe gasilske veselice, tudi s popularnim Agropopom in Šerbi, kar je danes skoraj na žalost preveč pozabljeno«, je Franček nekoliko otožno sklenil pripoved o dolgoletni gasilski poti. Gasilstvu ostaja še vedno zvest.

Deset let je vodil KS Sv. Trojica in jo popeljal med občine

Franc je bil tudi med ustanovitelji Vinogradniškega društva Sv. Trojica in dolga leta član sveta ter polnih deset let predsednik Krajevne skupnosti (KS) Sv. Trojica. V njegovem mandatu so poskrbeli za moderne nove orgle v župnijski cerkvi sv. Trojice, ki so tretje največje v Slovenij. Veliko denarja so zbrali krajani, nekaj pa jim ga je primaknila takratna lenarška občina z županom Ivanom Vogrinom. Pod njegovim vodstvom so se začeli postopki za izločitev iz nekdanje Občine Lenart in za ustanovitev samostojne občine Sv. Trojica in še bi lahko naštevali. Za njegovim delom ostajajo trajne in globoke sledi.

Trojiški pater Bernard Goličnik je na srečanju povedal, da so na Frančeka v župniji izredno ponosni, saj je zgled delavnosti, poštenosti in skromnosti, vedno poln optimizma in dobre volje. Prav z jekleno voljo in osebnim odrekanjem je pred dvema letoma uspel premagati raka.

Nekaj časa je njegovo življenje viselo na nitki, a zdravniki so se izredno potrudili in ga rešli. Pri tem jim je pomagal tudi Frančkov vnuk Žan in k sreči se je vse dobro končalo. Ob zvokih zimzelene melodije Še eno rundo daj točajka v izvedbi Jožeta Koblerja ter dveh članov nekdanjih Završkih fantov Jožeta Goloba in Darka Škergeta, so se gostje pozno v noč razšli.