Od uničenja prve Slovenjegoriške čete bo 8. avgusta minilo 83 let

Aprila 1942 je bila osnovana Slovenjegoriška četa. Domačini so jo imenovali Lackova četa, partizanski dokumenti pa uporabljajo tudi naziv Ptujski vod. Slovenjegoriška četa se je večkrat zadrževala na področju Mostja v Gaberniških gozdovih in v podzemeljski votlini blizu Toplakove domačije. Pri Toplaku je bila že leta 1941 važna postojanka. Ta četa je imela podporo tudi na območju Voličine v današnji lenarški občini in v občini Cerkvenjak.

V noči med 7. in 8. avgustom se je Slovenjegoriška četa zadrževala v gozdu Tešava pri Mostju. 8. avgusta popoldne se je pomaknila v bližnji gozdič Laze. Izdajalec Franc Knez, ki ga je nemški Gestapo vrinil v četo, je Nemcem sporočil lokacijo partizanov. V četi je bil tudi Janez Čeh, doma v Stanetincih v današnji občini Cerkvenjak, ki je tudi sodeloval z Gestapom in je po padcu čete na veliko izdajal sodelavce odporniškega gibanja na območju Cerkvenjaka. Kljub temu so ga kasneje Nemci ustrelili.

V četi sta bila tudi organizatorja vstaje, aktivista Jože Lacko in Franc Kramberger. Nemci so Lackovo četo obkolili v gozdičku Laze z veliko premočjo. Ob šesti uri popoldne se je pričel poslednji junaški boj Slovenjegoriške čete, ki je trajal do pol devete zvečer. V boju so padli Franc Kramberger, brata Vinko in Kostja Reš ter Alojz Zavec. Ranjena borca Draga Stojka in Janeza Pukšiča so Nemci zajeli. Prvi je že naslednji dan umrl, drugega pa so ustrelili. Jože Lacko, Franc Osojnik in Mirko Reš so se ranjeni prebili. Lacko je bil že dva dni kasneje izdan in zaprt v ptujskih zaporih. Tam so ga strahotno mučili in je mučenju podlegel. Mrtve borce so Nemci razmrcvarili in jih razstavili v Ptuju. Na ta dogodek opozarja spomenik ob cesti, ki vodi za Mostja proti reki Pesnici in naprej proti Ptuju.