Začetki lenarškega družinskega podjetja Almaja segajo v leto 1991, ko sta na pragu slovenske samostojnosti svojo podjetniško pot začela tudi Alojz (Slavko) in Marija Jančič, doma iz bližnje Voličine. Zaradi prostorske stiske in neustreznih skladiščnih prostorov podjetja v Nikovi ulici je v nekaj letih na Jurovski cesti v Lenartu zrasel nov poslovni objekt, kjer je sedež podjetja še danes. Iz pogrebne in pokopališke dejavnosti, ki so jo opravljali pod nazivom Slavko Jančič, s. p., so se preoblikovali v družbo z omejeno odgovornostjo, poimenovano ALMAJA. Zadnje leto je bilo zanje še posebej naporno, saj je bilo zaradi bolezni covid-19 bistveno več smrti in pogrebov kot pretekla leta, kar je od njih terjalo dodatne skrbi in napore. Šele zadnje dni se zadeve nekoliko umirjajo in se vračajo v normalne tirnice. Podjetje Almaja zgledno skrbi tudi za lenarško pokopališče, mrliško vežico in njeno okolico, sodeluje pa tudi pri urejanju nekaterih drugih pokopališč v osrednjih Slovenskih goricah, za katera sicer vzorno skrbijo tudi vse občine.
Tridesetletnega jubileja ne želijo posebej izpostavljati, saj imajo vsak dan polne roke dela in skrbi. Opravljajo namreč pogrebno in pokopališko dejavnost na področju občin Lenart, Benedikt, Cerkvenjak, Destrnik, Jurovski Dol, Sv. Ana, Sv. Trojica, Trnovska vas in Sv. Andraž, pa tudi v bolj oddaljenih občinah Duplek in Maribor, če se stranke obrnejo nanje. Izvajajo tudi prevoze iz tujine in urejajo potrebno dokumentacijo za prevoz. Del njihove dejavnosti je prav tako cvetličarna Maj, ki se letos ponaša z dvajsetletno tradicijo. Slavko Jančič, ki se je lotil te dejavnosti tudi ob veliki podpori vodstva takratne Občine Lenart in vseh njenih krajevnih skupnosti, današnjih samostojnih občin, se rad spominja začetkov: »Naj povem, da res ni bilo enostavno, saj je bilo že krste težko dobiti. Včasih smo nanje čakali, ni bilo telefonov, ceste so bile slabe, blatni kolovozi in klanci v nekaterih predelih Slovenskih goric pa so nam onemogočali, da bi pokojnika iz bolnice z vozilom pripeljali na domače dvorišče in ga od tam položili na mrtvaški oder v hiši. Treba ga je bilo nositi peš. V tistih časih so pokojniki na podeželju v glavnem vsi ležali doma, ne v mrliških vežicah. Samo na lenarškem pokopališču je bila takrat že urejena mrliška vežica z vso infrastrukturo. V veliko pomoč mi je bila soproga Marija, ki je znala prijeti za vsako delo. Na začetku smo imeli le enega delavca in tedensko je moral izkopati tudi po pet in več grobov. To delo je včasih veljalo za nečastno, pogosto so bili ti ljudje zaznamovani kot »totngrobarji« in so jih uvrščali na družbeno dno. Ljudje jih niso cenili in še manj spoštovali. Počasi smo se kadrovsko krepili in poskrbeli tudi za funkcionalne nove prostore blizu lenarškega pokopališča. Od samega začetka sva s soprogo Marijo skrbela za brezhibnost naših storitev in za pietetni odnos do vseh pokojnikov in seveda njihovih svojcev. Z njimi smo znali sočustvovati in jih potolažiti. Doživel sem veliko tragičnih zgodb. Spominjam se primera eksplozije dveh granat v Bačkovi leta 1991. Ena je dobesedno razcefrala ženo, druga pa moža. Nikoli pa ne bom pozabil prizora z Destrnika, kjer je umrla mlada mamica petih otrok. Mož je bil povsem na tleh, izgubljen, a še večji reveži so bili otročiči. Pet drobcenih bitij se je jokajoče stiskalo, in ko smo pripeljali njihovo mamico v hišo na mrtvaški oder, so planili v še večji jok in se oklenili mrtve matere v krsti ter jokali in jokali. Nisem mogel zadrževati solz, pa tudi na pogrebu so morali cerkveni pevci zaradi žalosti prekiniti petje in celo vsega vajeni gospod župnik si je obrisal solzne oči, ko je opazoval zapuščene otroke ob odprtem grobu,« nam je povedal Slavko Jančič. Oba s soprogo Marijo sta leta 2006 predala podjetje hčerki Mateji in zetu Zlatku, ki izjemno tankočutno, odgovorno in z izjemno obzirnostjo nadaljujeta njuno delo.

Zlatko Glinšek, direktor lenarške Almaje, ki ga je iz Šaleške doline v Slovenske gorice pripeljala ljubezen do brhke Mateje, nam je povedal, da so zdaj kadrovsko povsem zasedeni in skupaj s cvetličarno Maj zaposlujejo dvanajst delavcev. »Dobre delavce je za pogrebno dejavnost težko dobiti, to namreč ni poklic, je način življenja. Delo je psihično in fizično naporno in k sreči je le konec stereotipov, da je to manj vredno delo, ki ga opravljajo ljudje iz družbenega dna. Ko sta Slavko in Marija začela s pogrebno dejavnostjo, je bilo več kot 80 % pokopov klasičnih s krsto in slabih 20 % žarnih pokopov. Zdaj je že lep čas ravno obratno, dobrih 80 % je žarnih pokopov in samo še slabih 20 % klasičnih. Vse se spreminja, tudi na našem področju,« je sklenil Zlatko Glinšek.

Fotografije:

1. fotografija, Slavko Jančič: »Včasih od žalosti nisem mogel zadrževati solz ...«

2. fotografija, Zlatko Glinšek, direktor: »Res ni enostavno, saj tudi mi čutimo bolečino in žalost ob sleherni smrti.« (Foto: Marjan Toš)