Prof. Fran/Franjo/Voglar, politik in šolnik, rojen 5. oktobra 1877 v Nadbišcu pri Voličini v Slovenskih goricah, umrl pa 17. oktobra 1925 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Spodnji Voličini, klasično gimnazijo pa v Mariboru (1890–1899). Študij klasične filologije in slavistike na Dunaju je leta 1904 uspešno zaključil z diplomo. Kot suplent je učil na gimnaziji v Celju (1903–1905) in Št. Pavlu v Labotski dolini (1906–1912), potem je bil v Mariboru profesor na klasični gimnaziji (1912–1921), na realki (1917–1918) in od leta 1922 do smrti ravnatelj ženskega učiteljišča.

Narodno-politično je začel delovati v Mariboru med prvo svetovno vojno, ko je delal v različnih slovenskih organizacijah. Že pred izbruhom prve svetovne vojne, zlasti pa med njo, je imel stike z mnogimi štajerskimi narodnjaki. Leta 1918 je predsedoval Dramatičnemu društvu v Mariboru, ki je bilo ustanovljeno leta 1909. Ker predstav zaradi vojne ni bilo mogoče pripravljati, je Voglar ustanovil pevski zbor. Kot predsednik Dramatičnega društva ima zasluge za ponovno oživitev slovenske gledališke dejavnosti v Mariboru takoj po koncu prve svetovno vojne. Na prvem občnem zboru v novi jugoslovanski državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Fran Voglar med drugim povedal: »V prvi polovici leta 1918 nas je tlačilo nemško tiranstvo, ki nam je zasedlo dvorano, v drugi polovici pa je bilo polno politično-narodnostnega dela ter je tudi plin primanjkoval. Ker pod nemškim vladarstvom nismo mogli gojiti dramatike, smo s pesmijo gojili narodno zavest in smisel za narodnost, vsled česar so nas Nemci tudi preganjali«.

Prof. Voglar je zbiral podpise za Majniško deklaracijo (1917) in januarja 1918 organiziral shod Jugoslovanske demokratske stranke. Disciplinski preiskavi zaradi omenjenega shoda se je izognil, ker je bilo prej konec vojne. Po vojni je bil tajnik Narodnega sveta za Štajersko v Mariboru, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918. V tem organu je po nareku dr. Franja Rosine napisal dekret o imenovanju Rudolfa Maistra za generala. Ta dekret je tipkal kar trikrat, saj se je preveč zatipkal, kar je tudi priznal, in to zaradi »velike vzhičenosti ob sprejetju te pomembne odločitve«. Bil je pošten kronist odločilnega dogajanja za slovenski Maribor in slovensko Štajersko leta 1918. Zabeležil je, da je svojo nalogo opravil »zaradi priložnosti, ki se je ponudila za narodno osvoboditev Štajerske. Takšne priložnosti bi bilo škoda izgubiti«. O delovanju v NS je nekoč zapisal: »To so bili časi, v katerih so ure tekle zelo hitro, dogodki so se vrstili z bliskovito naglico in treba je bilo sprejemati hitre in domišljene odločitve. Sprašujete, če se mi je kdaj tresla roka in ali sem bil kdaj v skrbeh? Oja!«

Franjo Voglar je bil eden najzvestejših Maistrovih sodelavcev. V mestu ob Dravi še vedno nima spominske plošče. Zato pa jo dobiva v rodnem Nadbišcu v Slovenskih goricah. Na svoje slovenskogoriške korenine je bil namreč vedno ponosen, je o prof. Voglarju na kratko zapisal zgodovinar in publicist dr. Marjan Toš.