V zadnjem času se je v medijih pojavila polemika o zahtevani količini ekološke prehrane in živil iz sheme kakovosti v izobraževalnih in socialnih zavodih. Uredba o zelenem javnem naročanju zahteva, da prehrana vsebuje vsaj 12 % živil iz ekološkega izvora in 20 % iz sheme kakovosti. Hkrati naj bi težili k temu, da jih v namene čim krajšega transporta pridobijo iz lokalnega okolja. Vendar pa se mnoge šole soočajo s težavo, ki onemogoča doseganje teh standardov v polnosti – primanjkovalo naj bi domače ekološko pridelane hrane, zaradi česar se na krožnikih otrok pogosto znajdejo ekološki pridelki, uvoženi iz tujine.

Ker se šole bojijo glob, ki bi jih bile deležne v primeru nedoseganja zahtev uredbe, so primorane naročevati ekološko pridelano hrano iz drugih držav, čeprav so lahko živila lokalnih kmetov, ki nimajo vseh potrebnih certifikatov, boljša. V Evropi je namreč odobrenih 441 aktivnih snovi za škropljenje, pri nas pa jih je v uporabi le 165, kar dokazuje, da je domača hrana zelo kakovostna, četudi nima oznake, da je ekološko pridelana.

A težava je tudi v cenah. Šole so v svojih sredstvih omejene in lokalna ekološka živila so dražja, država pa razlike ne povrne. Ravnatelji štirih združenj, ki so poslala dopis na ministrstvo, menijo, da je uredba nerealna oziroma težko dosegljiva, in med drugim predlagajo novo kategorijo v shemi kakovosti - živila s kratkimi transportnimi potmi, ki bi dajala prednost ponudnikom, oddaljenim največ 50 kilometrov od javnega zavoda.

Preverili smo, kaj o uredbi menijo ravnatelji šol iz osrednjih Slovenskih goric, in jih prosili za podatke o tem, s koliko lokalnimi ponudniki sodelujejo. Vprašanja smo naslovili na osnovne šole (OŠ) Benedikt, Voličina, Lenart, Sveta Trojica, Cerkvenjak - Vitomarci, Sveta Ana in Jožeta Hudalesa Jurovski Dol.

Večina omenjenih šol sledi predpisanim normam, tudi globa ni bila izdana še nobeni izmed njih. Navajajo pa nekatere podobne težave kot združenja ravnateljev in si ob zahtevah obveznih deležev prehrane z oznako EKO želijo višje sofinanciranje ministrstva.

S koliko lokalnimi ponudniki sodelujejo šole?

Vse šole v povprečju sodelujejo z desetimi lokalnimi ponudniki. Z nekaterimi je sodelovanje redno, spet z drugimi sezonsko. Redna dobava je možna na primer za mlečne izdelke, testenine, kruh in jajca, večina drugih živil, ki jih jemljejo v lokalnem okolju, pa so sezonska, saj gre predvsem za sadje – jabolka, jagode, borovnice, češnje ipd. Za redno dobavo sadja in zelenjave šole večinsko sodelujejo z Zadrugo Dobrina.

Težji dostop do ekoloških živil lokalnega izvora

Iz OŠ Benedikt smo pridobili podatke, da so v preteklem šolskem letu imeli samo dva lokalna ponudnika z ekološkim potrdilom, in sicer za sibirske borovnice Čuček in češnje Šilec. So pa navedli tudi problematiko razlike med cenami navadnih in ekoloških živil. Živila s certifikatom ekološke pridelave so namreč v povprečju kar dvakrat dražja od živil brez certifikata.
Iz šol poročajo, da je, če lokalno dojemamo kot severovzhod Slovenije ali širše, ponudbe dovolj, a izdelki pogosto niso na voljo v količinah in času, ko jih potrebujejo. Šole namreč težijo k temu, da otrokom ponujajo čim bolj svežo hrano, in nimajo možnosti dolgoročne shrambe. Nekaterim dobaviteljem pa ob večji oddaljenosti večkratna dobava predstavlja strošek, ki ga niso pripravljeni prevzeti. Kot rešitev šole uporabljajo zamrznjeno sadje in zelenjavo – vendar na slovenskem trgu ni na voljo velikih količin vnaprej zamrznjenih živil z ekološkim certifikatom, zaradi česar so primorani posegati po tujih.

Težava ni v ceni, ampak v sistemu

Ravnatelj OŠ Lenart Marjan Zadravec navaja, da »težko sodimo, ali so cene ekoloških pridelovalcev visoke, saj gre za drugačen način pridelave. Cena je odvisna še od veliko drugih dejavnikov, kot so vreme, oddaljenost, pogoste in nepredvidljive ujme, ki vplivajo na količino in kakovost. Tukaj gre za navzkrižje interesov, saj cene šolskih obrokov težko dopuščajo vnos večjih količin ekoloških živil za pripravo malice in kosil.« Tudi iz drugih šol poročajo, da si glede na razpoložljiva sredstva težko privoščijo večje količine ekološko pridelane hrane in da bi pričakovali, da glede na zahteve uredbe dobijo povrnjena sredstva, ki jih namenijo za dražje, ekološke izdelke.

Uredba spodbuja ekološko, a zavira lokalno

Iz OŠ Voličina in OŠ Cerkvenjak - Vitomarci poročajo še o dodatnih pomanjkljivostih uredbe. »Ta ne upošteva živil, ki jih naročimo pri lokalnem dobavitelju, ki ni vključen v nobeno shemo kakovosti (npr. izbrana kakovost) oziroma med ekološka živila. Primer: če naročamo jajca ali sadje pri lokalnem dobavitelju, ampak ta ni vključen v nobeno shemo, ga ne moremo upoštevati ne pri deležu shem kakovosti ne pri deležu ekoloških živil, čeprav smo pri tem upoštevali najbližjo dostavno pot in tako prispevali k manjšemu ogljičnemu odtisu in naročali bolj zeleno. Tako smo morda primorani naročati pri nekom, ki sicer ima certifikat, vendar je dostavna pot lahko veliko daljša. To živilo je lahko zaradi drugih dejavnikov (npr. manjše uporabe fitofarmacevtskih sredstev) res bolj kakovostno, vendar bi bilo smiselno, da se lahko upoštevajo tudi lokalni pridelovalci brez certifikata, s čimer bi podprli lokalno pridelavo v kraju oziroma njegovi bližini,« pravi Jana Pernek, organizatorka prehrane na teh šolah.

Ravnatelji še navajajo, da uredba o zelenem javnem naročanju sama po sebi ni zgrešena, saj šolam v osnovi omogoča, da otrokom ponudijo lokalno hrano. Največjo težavo vidijo v tem, da je vsaka šola prepuščena sama sebi in delovanju trga, istočasno pa se od njih pričakuje, da bodo zagotovili čim kakovostnejšo in hkrati poceni hrano, kar je pogosto izziv.