Drage bralke, dragi bralci!

Spet smo v decembrskem času, ki je za mnoge najlepši in najbolj čaroben del leta. December je čas upanja in novega začetka. Kljub zimskemu mrazu prinaša toplino v srca, v kateri vsakdo najde nekaj posebnega – bodisi v krogu družine, ob zvoku zvončkov ali ob soju sveč. Je tudi čas, ko se ozremo na prehojeno pot v iztekajočem se letu.

Ko sem pred sedemnajstimi leti sedel za svojo novinarsko mizo, takrat kot novinar Štajerskega tednika in Radia Ptuj, sem razmišljal, kako kakovostneje informirati osrednje Slovenske gorice, saj so vedno bolj postajale novičarska puščava. Dobil sem idejo, da bi lahko z lastnim časopisom novičarsko združili območje Upravne enote Lenart. Res je, da sem bil takrat mlajši in mogoče malo naiven, ko sem imel pred seboj preprosto, a ambiciozno poslanstvo: z novim časopisom biti glas Slovenskih goric, graditi mostove med ljudmi ter prispevati k razumevanju in povezovanju. To poslanstvo je bilo hkrati izziv in privilegij, ki sem ga vedno sprejemal z globokim spoštovanjem do vas, dragi bralci in bralke.

Spomnim se lenarškega župana, ko sem mu predstavil idejo o skupnem časopisu, in tudi potem vseh županov šestih občin na kolegiju županov, ko sem jim leta 2007 predstavil svojo idejo. To so še bili časi, ko so župani delovali skupaj, se dogovarjali o skupnih projektih brez fige v žepu in brez prisotnosti odvetnikov.

Ampak tudi takrat ni šlo gladko, hitro so se našli nasprotniki moje ideje, ki so se dobri dve leti trudili ustaviti moj projekt. Bil sem deležen javnih napadov, odprtih pisem, skratka polno nasprotovanj. Kljub temu je projekt zaživel in še enkrat hvala novinarski kolega, prvi odgovorni urednik Edvard Pukšič, da si verjel moji ideji, ko sem te z njo seznanil.

23. decembra 2009 je izšla prva številka Ovtarjevih novic in spomnim se, kako sem se peljal iz službe v Ljubljani, ko so me poklicali iz tiskarne, da zaključujejo prvo številko časopisa. Hitel sem po avtocesti, da čim prej pridem do Rač, da prelistam prvo številko. Takrat sam sebi nisem mogel verjeti, glede na vsa nasprotovanja, da nam je uspelo.

Danes pišem zadnji uvodnik, kar je posledica političnega spletkarjenja posameznikov v ozadju. Po točno desetletju in pol se Ovtarjeve novice poslavljajo, ta številka je zadnja. Odslej bo le spomin na neko obdobje skupnega sodelovanja; ostal bo kronika časa in kraja, ne le zbirka novic in zgodb, ampak tudi odraz naše skupnosti – naših radosti, skrbi, uspehov in prizadevanj.

V vseh teh letih smo preživeli marsikaj. Z vami smo delili pomembne trenutke – od lokalnih projektov in prireditev do osebnih zgodb, ki so nas navdihovale. Skupaj smo razpravljali o izzivih in iskali rešitve. Še posebej sem ponosen na trud, ki smo ga vložili v gradnjo zaupanja in neodvisnega novinarstva v okolju, kjer štejeta vsaka beseda in vsak glas.

Ampak posamezniki, politični povzpetniki, preprosto ne nehajo – blatijo mene, naše podjetje in tudi trud sodelavcev, zato sem se odločil umakniti iz te umazane igre. Ni se mi treba ukvarjati s takšnimi, ki nočejo razumeti demokracije, ki vidijo le sebe in svoje interese. Prav tako ne želim, da nekdo ruši ugled našega podjetja, ki smo ga gradili 23 let s trdim delom. Ti tudi ne razumejo vonja sveže tiskanega časopisa ob jutranji kavi, ne razumejo teh občutkov, ker so omamljeni od vonja svojih parfumov in zlagane resničnosti.

Svet se spreminja in tiskani časopis postaja prestiž, njegovo listanje pa privilegij, vendar ti politikanti ne želijo informiranih občanov, zato jih zasipavajo z zlaganimi zgodbami prek družbenih omrežij, občinskih glasil in lastnih portalov.

Toda dragi bralci, to ne pomeni, da se glas Slovenskih goric ugaša. Ostajamo predani lokalnemu obveščanju prek portala Ovtar24.si, ki bo še naprej sledil istemu poslanstvu – biti zvesto ogledalo naše skupnosti in prostor, kjer se sliši vaš glas. Še več, zdaj ga bomo nadgradili, prihajajo novi sodelavci in novi novinarski formati.

Časopis Ovtarjeve novice naj ostane v spominu kot časopis, ki je bil vedno vaš. Hvala vam, dragi bralke in bralci. Hvala Slovenskim goricam za zaupanje in podporo. Naj naš skupni duh živi še naprej – v vaših besedah, dejanjih in zgodbah, ki jih bomo pisali skupaj.

Zmago Šalamun,
odgovorni urednik in soustvarjalec vaših zgodb