Včasih je bil javni položaj sinonim za odgovornost. Ko je politik storil napako, se je opravičil in odstopil. Danes pa živimo v času, ko niti dejanje ali prekršek, ki se ponavlja kot slaba navada, ne pomenita več nič. Ne priznanja, ne sramu, ne posledic. In predvsem – nobene politične odgovornosti.

Družbena realnost, ki jo soustvarjamo, je postala prostor sprenevedanja, v katerem politiki mirno ostajajo na položajih tudi po tem, ko jih javnost zasači z roko v marmeladi. Drugi se vozijo pod vplivom prepovedanih substanc, se opravičujejo z neprepričljivimi frazami, čeprav jim to ni bilo prvič. Njihovi voditelji jih branijo, kot da gre za osebno žalitev, ne pa za sistemsko kršitev osnovne morale.

To niso osamljeni incidenti. To je postalo pravilo igre. In prav v tem tiči najgloblja nevarnost. Ne v tem, da politiki delajo napake, saj so konec koncev ljudje, ampak v tem, da napak nočejo priznati, zanje ne odgovarjajo in jih celo ponavljajo. Ko ljudje vidijo, da zloraba zaupanja ne vodi v sram, ampak v novo funkcijo, se nekaj znotraj skupnosti zlomi.

Najbolj pa ta razkroj, tiho v opazovanju, čuti mladina. Ko mladi vidijo, da uspevajo tisti, ki so pokvarjeni, ne pa tisti, ki so pošteni, ko vidijo, da pravila ne veljajo za vse enako, potem izgubijo vero. Ne samo v politiko. Tudi v smisel poštenosti, odgovornosti, trdega dela. Če bodo vzorniki prihodnjih generacij tisti, ki brez sramu lažejo in bežijo pred posledicami, potem bomo morali čez desetletje nehati postavljati vprašanje, zakaj nam mladi odhajajo – ne bodo bežali zaradi plače, ampak zaradi vrednot.

Demokracija brez odgovornosti je samo kulisa. Je poligon za tiste, ki znajo igrati brez pravil. Če tega ne ustavimo, bomo tudi prihodnost prepustili tistim, ki niso vredni zaupanja. Ne kot politiki. Ne kot ljudje. Kdo torej vodi to državo, tisti, ki služijo ljudem, ali tisti, ki služijo sebi? Ali bomo to sprejeli kot novo normalnost ali kot klic k spremembi?