Slovenski pravopis bogkov kot razlaga kot hišni oltarček. Gre za razpelo v kotu ene izmed sob, velikokrat pa so ga postavili tudi nad kuhinjsko mizo. Ob njem je bila polička, pogosto pa tudi podoba Jezusovega ali Marijinega srca. Pod njim se je družina zbirala k molitvi in obedu. Ponekod so na poličko postavljali tudi jaslice. Čez leto so bogkov kot krasili s sezonskim cvetjem in drugim okrasjem.

Danes je te dediščine vse manj, saj izginja za slovenskogoriško podeželje značilna, pogosto viničarska arhitektura z majhnimi hišami, kritimi s slamo. V sodobnih hišah bogkovih kotov skoraj ni več oziroma so zelo redki.

Enega izmed njih je ohranila družina Šavli iz Lenarta, ki je na Peščenem Vrhu pri Cerkvenjaku lepo obnovila staro hišico iy leta 1852. V njeni notranjosti je ohranila del avtentične opreme – poleg bogkovega kota še lepo krušno peč, leseno ogrodje z obroči in palico za sušenje klobas ter vhod v klet skozi tla v predprostoru, kar je danes prava redkost.

Gre za lep dokaz, kako je mogoče povezati preteklost in sedanjost ter ohraniti korenine življenja na podeželju. Hiška je krita s slamo in je ena redkih v tem delu Cerkvenjaških goric, ki še vedno spominja na stare čase, močno zaznamovane z viničarstvom.