Zmeraj, ko vstopim na Didaktično učno kmetijo pri Fridi, se znajdem v bogatem svetu dediščine, tradicije in pristnega stika z visoko cenjeno naravo. Kmetija, ki jo vodita Franc in Frida Ruhitel, združuje stoletne običaje, okoljsko trajnost in ljubezen do izobraževanja. Njuna strast do ohranjanja kulturne in naravne dediščine se odraža v vsakem kotičku kmetije in v mnogih zgodbah, ki jih delita z obiskovalci, ki kmetijo obiskujejo skozi vse leto. Tokrat sta z menoj delila zgodbe o zimskem času, praznovanju božiča in običajih pri Sveti Ani v preteklosti.

Kmetija s tradicijo in poslanstvom

Pred več kot desetletjem sta Franc in Frida svojo kmetijo preimenovala v »Pri Fridi« v čast babici Fridi, ki jima je zapustila dragoceno dediščino. Na tej butični kmetiji na Zgornji Ročici pri Sveti Ani pridelujeta pozabljeno poljščino – lan, ovčjo volno in drugo lokalno hrano, ohranjata tradicionalne obrti, kot sta predelava volne in lanu, ter skrbita za poljski muzej, kjer obiskovalci lahko spoznajo življenje preteklih generacij.

Zaradi svoje predanosti poučevanju sta si pridobila certifikat, ki jima omogoča prenašanje znanja na mlajše generacije in šolske skupine. Tako Didaktična učna kmetija pri Fridi postaja stičišče izobraževanja in ohranjanja slovenske identitete.

Didaktična učna kmetija pri Fridi ni zgolj prostor, temveč izkušnja, ki obiskovalcem ponudi vpogled v bogato preteklost in jih spodbudi k spoštovanju tradicije in narave.

Otroci radi preživljajo čas na njihovi kmetiji.

Adventni čas in začetek zimskih običajev

Zimski običaji se začnejo po martinovem, dnevi se krajšajo in nastopi advent, čas priprave in miru pred božičem. »V času mojega otroštva še ni bilo adventnih vencev,« pove Franc in nadaljuje: »V preteklosti so ljudje pri nas vsak dan začeli z jutranjo mašo, imenovano »svitance«. Advent so spremljali tudi vremenski pregovori, kot na primer: Ob božiču zeleno, za veliko noč sneženo.« V času adventa so bile prepovedane poroke, prav tako se ni smelo peti in igrati.

Miklavževanje in tradicija sv. Lucije

Miklavževanje je bil eden najlepših dogodkov za otroke, saj je škof Miklavž – sv. Nikolaj – pridnim delil sadje, krhlje in fige, kasneje tudi sladkarije, medtem ko so poredne strašili parklji. Otroci Miklavža v večini niso videli, le slišali so ga skozi okno ali vrata, pridno zmolili, po darila pa so lahko šli pred vhod v hišo šele zjutraj. Podobno strašljiva je bila sv. Lucija, ki so jo upodabljali v belem in s škarjami v roki, da bi otroke opomnila na pridnost, a ta v naših krajih ni obiskovala otrok.

Priprava na sveti večer in prazniki po božiču

Priprave na božič so bile prežete s preprostimi tradicijami. Gospodinje so pekle kekse, otroci pa so iz papirja izdelovali okraske za božično drevo, ki so ga obesili v bogkov kot; danes večinoma božičnih dreves ne obešamo, temveč jih postavimo na tla ali mizo. Postavljanju drevesa so rekli: »Gremo delat Betlehem.« Nekateri pa so božičnemu drevesu rekli tudi »krispan«. Božično drevo izvira iz nemških šeg in navad. Jaslic je bilo pri nas zelo malo, bile so večinoma le v cerkvi. Na sveti večer smo obiskovali polnočnico, kjer smo otroci ministrirali, po njej pa so starši »dali žegenj« tudi živini. Božič je bil družinski praznik z malo več domače hrane na mizi. Naslednji dan je Štefanovo – na god sv. Štefana je v cerkvi potekal blagoslov vode in soli, kasneje pa blagoslov konj, ki je potekal tudi pri Sv. Ani. Nato sledi god sv. Janeza, kar prinese obred blagoslova vina, ki postane šentjanžovec, pri nas so mu od nekdaj rekli hajnožovec. Prav to vino je imelo poseben pomen na porokah, pri bolnikih in celo ob pogrebih.

Za otroke zanimiv praznik je bil tudi »pametva«, ki so ga nekoč imenovali »nedolžni otročiči«. Na ta dan niso bili prosti pouka, morali pa so zgodaj vstati in pred šolo iti od hiše do hiše ter s pregovorom zaželeti zdravja v novem letu. »Pametva, pametva, celo leto friški bote,« je eden od pregovorov, ki se ga še kako dobro spomni sogovorec Franc Ruhitel. Otroci so dobili sadni kruh, sadje ali potico, pri premožnejših kmetih pa že kaj drobiža. Šibo, ki so jo otroci uporabili za tepežni dan, so dobili od sv. Miklavža.

Kar se tiče praznovanja novega leta, se mu ni posvečalo veliko pozornosti; veljalo pa je pravilo, da na novega leta dan ženska ni smela na obisk, saj je prinašala nesrečo. Ob koncu leta so fantje hodili voščit novo leto, za kar so bili nagrajeni s hrano in pijačo. Koledniki pa so s pesmijo na večer Svetih treh kraljev zaključili praznični čas. Do treh kraljev pa so morali vsi delavci do svojih gospodarjev prinesti »poletne«. Vsak gospodar je imel svojo »poletno« in na podlagi teh so izračunali, koliko so dolžni delavcem.

Ob prazniku Svetih treh kraljev se je na podboje vrat zapisalo začetnice imen Miha, Gašper in Boltežar s tremi križi. Gospodar je z blagoslovljeno vodo pokropil hišo, hlev, shrambe in klet. Ta voda je bila vedno prisotna v škropilnikih ob vratih sobe, uporabljala pa se je za blagoslove ob vsakodnevnih potrebah in izrednih trenutkih, kot so nevihte ali slovo od pokojnih. Tudi ob porokah so starši otroke od doma pospremili z blagoslovljeno vodo.

Zimska opravila in rokodelstvo

Zimski večeri so bili čas druženja, ko so ljudje ob delih, kot so luščenje bučnih semen ali »čajžanje« perja, pripovedovali šale, peli in celo plesali. Poseben praznik zime so bile koline. To je bil čas, ko sta po hiši zavladala vrvež in delo. Začele so se zgodaj zjutraj, ko sta sosede in »kolinšaka« pričakala slivovka in svež kruh. Koline so bile pomemben del kmečkega življenja, saj takrat ni bilo hladilnikov, zato je bilo treba meso hitro predelati in ustrezno shraniti. V prazničnem letu Slovencev je navedeno, da pri Sveti Ani v Slovenskih goricah svinjo potrosijo z žegnano soljo, kakor so Grki posipali mrtve živali z ječmenom. Poleg mesa so morale gospodinje ob večerji na mizo postaviti še druge dobrote. K hiši so povabili sorodnike in tiste, ki so čez leto pomagali pri delu. Po večerji so se zabavali z igrami, kot je »rihtarjevanje«.

Pozimi so se ljudje posvečali rokodelskim opravilom. Tkali so lanena platna in volnene izdelke, potrebne za vsakdanje življenje. Tudi drugi obrtniki, kot so kovači, krojači, čevljarji in kolarski mojstri, so imeli pomembno vlogo. Krojači in čevljarji so pogosto ostali pri hiši več tednov, da so izdelali oblačila in obutev za vso družino. Njihovo delo je spremljalo veliko šal in anekdot, ki so popestrile dolge zimske večere. Mnogi možje so izdelovali korbe iz šibja, določeni so jih na zimo spletli tudi po 300.

Do svečnice so morali zaključiti s prejo lanu in volne, ki so ju uporabili za oblačila. Ženske so hodile na prejo od hiše do hiše. Ljudje so bili odvisni od tega, kar so pridelali doma, tako so tkali tudi lanene rjuhe, brisače, krila in hlače.

Zima – čas porok in druženj

Zima je bila priljubljen čas za poroke, saj je delo na poljih počivalo. Starši so določili datum poroke in se dogovorili za doto, imenovano »erbija«, ki je lahko obsegala živino, zemljo ali gozd. Poroke so bile večdnevni dogodki, polni simbolike in druženja. Nevesta in ženin sta za »gostuvaje« pogosto morala dobiti dovoljenje staršev. Če je bila ljubezen v nasprotju s pričakovanji družin, so se mladi pari soočali z velikimi izzivi. Mlad par je moral po pogovoru s starši k duhovniku, čemur so rekli: »Šla sta k pisanji.« Priprave na gostijo so vključevale obiske sorodnikov, povabila svatom in naročilo poročnih šopkov pri »pušl moharci«. Na civilni poroki so bile prisotne le starešina, kasneje tudi starši, po cerkvenem obredu pa se je nadaljevalo dvodnevno praznovanje, ki je vključevalo igre, zbiranje prispevkov za »kranec« in zabavne trenutke, ki so jih pripravili »pobarji in dekline.« Do cerkve so hodili peš, na poti pa so stali »šrajngi« – stoli z vinom in voščilom za mlad par. Danes poznamo družice, nekoč pa so dekleta in fante ob mladoporočencema imenovali »protfurari«.

Didaktična učna kmetija pri Fridi ni zgolj prostor, temveč most med preteklostjo in sedanjostjo. Z ljubeznijo do narave, spoštovanjem tradicije in predanostjo izobraževanju Frida in Franc Ruhitel obiskovalcem ponujata edinstveno izkušnjo slovenske kulturne dediščine. Obisk kmetije je priložnost, da se spomnimo, kako so živeli naši predniki, obenem pa nas navdihne, da v sodobnem življenju ohranjamo povezanost z naravo in skupnostjo.