Benedičanka je na letošnjem Ljubljanskem maratonu, čeprav nima trenerja in ne kluba, dosegla zavidanja vreden rezultat.

Da lahko športna aktivnost, konkretno tek, še kako pozitivno vpliva na človeka, dokazuje 28-letna Sara Štumberger, ki sicer prihaja s Svete Ane, zdaj pa živi v občini Benedikt. Po končani Prvi gimnaziji v Mariboru in nekaj študentskih delih se je pri 22 letih redno zaposlila v enem izmed trgovskih podjetij, kjer dela še danes. V prostem času rada teče, se sprehaja, zaigra pa tudi na klavir ali kitaro. Uživa ob družabnih igrah in nakupovanju prek spleta. Ker ima tako imenovan Raynaldov fenomen, se ne sme zadrževati na mrazu, zato si hladnejše zimske dni krajša z gledanjem raznih televizijskih serij.

Intenzivneje je začela teči v času korone 

Sara pove, da je v otroštvu tek ni nikoli pretirano zanimal, je pa bila aktivna na drugih področjih: plesala je balet in različne plese ter obiskovala mažoretke in gimnastiko.

»Spomnim se, da sem bila v osnovni in srednji šoli brez večjih priprav in treninga vedno med najhitrejšimi, v prostem času pa se s tekom nisem ukvarjala, saj se mi je zdel prej muka kot sprostitev.«

V času srednje šole in po njej je nekajkrat letno pretekla največ dva do tri kilometre, pa še to samo zato, da bi izgubila kak kilogram. Šele nekaj let kasneje, v času korone, je začela teči nekajkrat tedensko. »Sprva so to bile krajše razdalje, do pet kilometrov, nato pa sem razdaljo počasi povečevala.« Leta 2022 se je prijavila na svoj prvi polmaraton (21 kilometrov) v Radencih. K temu so jo spodbudili posnetki Kipchogeja, ki je pretekel maraton v manj kot dveh urah. »Takrat sem tekla brez vsakih pričakovanj, želela sem le priteči v cilj. Nekaj ur kasneje mi je mama čestitala in povedala, da sem bila štirinajsta izmed 162 tekačic, kar se mi za prvič sploh ni zdelo slabo.«

Maraton predstavlja velik stres za telo 

Zatem je vedno raje tekla; polmaraton ji ni bil več dovolj. Še isto leto jeseni se je prijavila na Ljubljanski maraton in ga končala v 3 urah in 54 minutah. Začetniško neznanje je takrat botrovalo manjši poškodbi, zaradi katere zadnji mesec pred maratonom ni mogla teči.

Na vprašanje, ali ji bolj ustreza polmaraton ali maraton, Sara odgovarja, da imata oba svoje pluse in minuse:

»Največja razlika je v tem, da maraton predstavlja velik stres za telo. Na drugi strani pa lahko letno odtečem več polmaratonov, pri čemer si moje telo prej opomore, tako da lahko že nekaj dni kasneje normalno treniram naprej. Marsikdaj sem recimo dopoldne odtekla od 20 do 22 kilometrov in nato šla popoldne v službo. Maraton pa je večji in napornejši dogodek v smislu načrtovanja, pa tudi kak dan dopusta zanj je treba žrtvovati.« 

Le obuje čevlje in že teče

Najbolj ji ustreza tek od 5 do 6-krat tedensko, vmes pa si vzame kak dan za počitek. »V nasprotnem primeru hitreje pride do poškodb, ki sem jih utrpela že večkrat, zato sem sčasoma postala previdnejša. Če se pojavi kakšna bolečina, raje kak tek izpustim ali ga pa prilagodim,« pravi Sara. Večinoma trenira v okolici doma, običajno teče po okoliških gričkih v smeri Gornje Radgone, Negove in Benedikta, pa tudi ravnina v Ščavniški dolini ji zelo ustreza.

Pri teku ji je najbolj všeč to, da ni treba iti nikamor – le obuje čevlje in že teče. Največji izziv pri treniranju doma ji predstavlja izogibanje avtomobilom, prav tako poškodovane, blatne in spolzke ceste, večkrat jo je tudi že napadel in ugriznil kak pes. Tovrstnih težav tekači, ki trenirajo na stadionu, nimajo, doda.

Brez kruha in slušalk ne gre 

Zanimalo nas je, ali ima pred maratonom kak ritual, s katerim se sprosti in pripravi na kilometre, ki so pred njo. Pravi, da posebnega rituala nima, gre pa na predvečer teka rada na kak sprehod, da malo zbudi mišice, rada si tudi splete »kite za srečo«, to pa je bolj ali manj vse. »Na dan teka je na mojem meniju obvezno kruh. Večina tekačev je norih na testenine, jaz pa prisegam na kruh. Rada tečem z glasbo. Včasih, ko misli odtavajo po svoje, je kakšna dobra pesem prav to, kar potrebujem. S slušalkami tečem praktično večino časa, tako da po navadi ne slišim, ko me kdo na vasi vidi in poskuša ogovoriti. Na tem mestu se iskreno opravičujem, če je kdo med bralci zaradi tega užaljen,« nadaljuje simpatična sogovornica.

Prvih 20 kilometrov mine zelo hitro, potem pa ...

Med tekom si poskuša razdeliti razdaljo na več manjših delov. »Pri maratonu na prvih 20 kilometrov (ti minejo tako hitro, da niti ne veš), nato od 20 do 30 kilometrov (tukaj začnejo stvari malo boleti), od 30 do 35 kilometrov (na tej točki poskušam samo obdržati tempo) in od 35 do 40 kilometrov (vse je v glavi, samo popustiti ne smeš) ter za konec od 40 do 42,2 kilometra (tukaj si govorim, da če sem pretekla že 40 kilometrov, kaj sta potem še ta dobra dva).«

Odlična 16. med 583 tekačicami 

Letošnji Ljubljanski maraton se je za Saro iztekel po njenih željah. Med 583 tekačicami je zasedala odlično 16. mesto, ali povedano drugače, bila je osma Slovenka. Njen neto čas je bil 3 ure, 8 minut in 41 sekund, pri čemer pojasni, da na Ljubljanskem maratonu štejejo čas od poka pištole in ne od takrat, kdaj dejansko startaš. Ker je veliko tekačev, te razvrstijo v startne cone. »Mene na primer niso hoteli spustiti v cono A (ta naj bi imela končni čas pod 3 urami in 10 minutami), zato je moj bruto rezultat 3 ure, 9 minut in 55 sekund, saj sem startala šele v coni B. Ampak dobro je, da bom pa drugo leto v A. Mislim, da sem glede na svojo telesno pripravljenost dala vse od sebe. Mogoče bi se uspela še malo bolj približati 3 uram, ampak me je po 20 kilometrih začela boleti stara poškodba in sem raje za nekaj sekund popustila pri tempu. Je pa zagotovo moj cilj v naslednjem letu ali dveh preteči maraton pod 3 urami.«

Ves čas maratona se je počutila dobro, prav tako po njem. Dodaten zagon so ji dali navijači, ki so jo spodbujali na skoraj vsakem koraku.

Kar si je zadala, je uresničila

Na največjo tekaško prireditev v Sloveniji se je Sara dobro pripravila. Že na začetku poletja je začela povečevati obseg treningov: »Običajno sem tekla dva intervalna/tempo teka tedensko, tri počasne izteke in en daljši tek v nedeljo. Proti koncu so bili ti dolgi že okrog 3 ure ali kdaj celo malo več.« Zagotovo ni bila vedno motivirana in polna energije, sploh ko je bilo zunaj 30 ali več stopinj ali pa slabo vreme. Ampak zadala si je cilj in ga je pač uresničila. »Utrujena, dobre volje, slabe volje, polna energije, brez motivacije, včasih tudi malo bolna, ni pomembno.«

Polica s pokali postaja premajhna 

Do sedaj je sodelovala na dveh Ljubljanskih maratonih, na več polmaratonih in na teku na 10 in 5 kilometrov. Zelo ponosna je na osebni rekord v polmaratonu v Prekmurju (6. oktobra letos), kjer je tekla malo pod 1 uro in 28 minutami. »Običajno sem na teh manjših lokalnih tekaških prireditvah prva, tako da bo domača polica s pokali počasi premajhna. Prav tako mi počasi zmanjkuje prostora za vse tekaške čevlje, ki jih imam, saj ni vsak čevelj primeren za vsak namen (hitri, počasni, dolgi, kratki teki itd.).«

Smeli načrti 

Za letos nima več nobenih načrtov, naslednje leto pa prideta na vrsto maratona v Radencih in ponovno v Ljubljani, vmes pa tu in tam kakšen polmaraton ali krajši tek. Trenutno ne trenira intenzivno in ima malo premora, da si telo in um malo opomoreta do prihodnjega leta, ko se bo spet začela intenzivno pripravljati. Med cilji sta 10-kilometrski tek pod 40 minutami (trenutno 40 minut in 22 sekund) in 5-kilometrski pod 18 minutami (trenutno 19 minut). »Menim, da bo to kar izziv, ki ga je vedno dobro imeti za motivacijo na poti. Na mojem »bucket listu« pa je gotovo še kdaj kak maraton v Evropi, recimo Berlin, Praga, Rotterdam ali Sevilla. To sicer zahteva nekoliko več organizacije, vendar je zagotovo nepozabna izkušnja.«

O trenerju in klubu za zdaj ne razmišlja 

Sara do zdaj še ni razmišljala o iskanju trenerja ali pridružitvi kakšnemu klubu. Razlog za to je v tem, ker ni nobenega v bližnji okolici, pa tudi sicer ji takšno stanje ustreza.

»Svoj napredek spremljam sama. Pri tem in načrtovanju treningov mi je v veliko pomoč tudi moja športna ura, ki beleži vrsto različnih podatkov. Za večino informacij, ki jih potrebujem, se obrnem na internet, pri čemer pa je seveda treba biti previden. Ne smatram se za profesionalno športnico, saj mi tek predstavlja sprostitev in rekreacijo, tako da verjetno tudi zaradi tega ne iščem trenerja.«

Tek jo je popolnoma spremenil 

Saro je tek kot osebo popolnoma spremenil. Prej je bila zelo zadržana, brez samozavesti, smisla v življenju, močno depresivna. Odkar teče, pa se počuti veliko bolje v svoji koži. »Ponosna sem na svoje telo – da deluje in je sposobno teči. Mnogo ljudi nima tega privilegija. Poskušam najti srečo v majhnih stvareh. Seveda ni vsak dan dober, je pa nekaj dobrega v vsakem dnevu. Namesto da se osredotočam na to, kako moje telo izgleda, se sedaj osredotočam na vse to, kar zmore. Mislim, da je nekaj, s čimer se bori veliko žensk – negativna telesna samopodoba. Stvari, ki ti vzamejo energijo, ti dajo energijo. Zagotovo so dnevi, ko bi najraje samo ležala na kavču, ampak še nikoli nisem obžalovala, da sem šla na tek. Najtežji del je začeti. Vendar ni boljšega občutka kot val endorfinov, ko končaš s tekom. Menim, da tek in vse druge telesne aktivnosti (sprehodi, ples, kolesarjenje, nogomet, hribolazenje itd.) zelo dobro vplivajo na telesno in psihično počutje posameznika. Sploh zaradi presežka uporabe telefonov, tablic, računalnikov. Dandanes bi vsakemu posamezniku koristilo že vsaj nekaj minut gibanja dnevno.«