Socialni položaj dela prebivalcev Slovenije se slabša, kažejo podatki statističnega urada. Številke za iztekajoče se leto sicer še niso znane, je pa bilo tveganju revščine leta 2023 izpostavljenih 12,7, kar je dobrega pol odstotka več kot v letu poprej. Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je dolgotrajnemu tveganju revščine izpostavljenih kar 6,8 odstotka državljanov. V konkretnih številkah to pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, lani v Sloveniji živelo približno 264.000 oseb oziroma 13.000 več kot leta 2022.

RK Lenart: Konec leta razdelili tono hrane

Konec leta je čas, ko prižigamo praznične lučke, kupujemo darila, oblagamo mize z dobrotami in se veselimo topline družinskega doma, pa tudi primeren čas, da se spomnimo tudi tistih, ki v teh dneh niso tako praznično razpoloženi, saj nimajo razlogov za to. Posebne stiske doživljajo bolni in osamljeni, ni pa med nami malo niti takih, ki bi brez pomoči celo za praznike ostali lačni. Da so prazniki vsaj malo praznični tudi zanje, med drugimi skrbita humanitarni organizaciji Rdeči križ in Karitas. Rdeči križ praviloma razdeljuje pakete s hrano trikrat na leto, in sicer spomladi, poleti in jeseni, pojasnjuje Klaudija Drašak, sekretarka območnega združenja RK Lenart. »V občini Lenart imamo dve območni združenji: lenarško in voličinsko.

Na območju Lenarta smo samo novembra in decembra pripravili pakete za približno 35 družin, kar je skupaj zneslo tono hrane.

V paketih so testenine, riž, moka …, posebej pa še olje, tega smo razdelili 400 litrov, in mleko, ki ga je bilo skupaj 1000 litrov. Na območju Voličine so potrebe po prehranskih paketih še večje, saj tam z njimi pomagamo kar 45 družinam.«

Foto: Nebojša Tejić

1500 kilogramov oblačil in obutve

Letos so hrano dobili bolj pozno in še to dve pošiljki skupaj, torej posledično res velike količine hrane, ki so jih morali na hitro spakirati s pomočjo prostovoljcev. »Pakete že leta dobivajo več ali manj iste družine, občasno se jim pridruži kakšna nova ali kakšen upokojenec z nizko pokojnino. Praviloma jih prevzemajo sami, prostovoljci jih dostavijo le tistim, ki nimajo svojega prevoza. Število pomoči potrebnim zadnja leta ostaja približno na istem, torej se stanje niti ne slabša niti ne izboljšuje,« ugotavlja Drašakova.

Čeprav je največ povpraševanja po hrani, na Rdečem križu ljudem priskrbijo tudi oblačila in obutev. »Na celotnem območju šestih občin, ki spadajo po Upravno enoto Lenart, smo letos razdelili 1500 kilogramov oblačil in obutve. Za pohištvo sicer nimamo primernega skladišča, zato posamezne predaje organizirano le na poziv, kar pomeni, da gremo, kadar nam nekdo sporoči, da bi rad podaril pohištvo, v akcijo in preverimo, ali kdo na terenu to potrebuje ali pa se povežemo s pristojnim centrom za socialno delo.«

Karitas: pakete dostavljajo na domove

Tako kot dva območna Rdeča križa v občini Lenart delujeta tudi dve župnijski Karitas: prvi pri župniji sv. Lenarta, drugi pa pri župniji sv. Ruperta v Voličini. V lenarški župniji s paketi hrane pomagajo približno sto upravičencem.

»Iz evropskih rezerv smo prejšnja leta dobili pošiljke trikrat, letos na žalost samo dvakrat. Pakete so naši prostovoljci razvozili na 50 naslovov,«

pravi Darko Žmavc, stalni diakon župnijske Karitas sv. Lenarta. »Potrebe so samo po hrani, po oblačilih, obutvi in pohištvu pa ne. Mislim, da zato, ker je na trgu zdaj veliko trgovin z dokaj poceni robo in si jo ljudje lažje privoščijo pa še vsak ima raje nova kot stara oblačila. Prehranske pakete dobivajo večinoma eni in isti; ko nekoga enkrat sprejmemo, je naš in redno skrbimo zanj. Organizirano imamo dostavo s prostovoljci, saj imajo mnogi upravičenci težave s prevozom ali pa so bolni. S tem, ko nekomu paket dostavimo, tudi vidimo, v kakšnih razmerah živi, in lahko presodimo, ali morda potrebuje še kakšno pomoč, predvsem pa se z njim malo pogovorimo in mu tako damo občutek, da ni sam.«

Foto: arhiv Karitas

Sreča je opoteča

Vsak mesec razdelijo tudi hrano, ki jo daruje trgovina Hofer. »Gre za manjše količine, zato teh paketov ne dobijo vsak mesec vsi, ampak jih med upravičence ciklično razdelimo. Situacija, bi rekel, ni rožnata, a smo na srečo v podeželskem okolju, zato je boljša kot v večjih mestih. Tu si namreč vsak še kaj malega pridela na svoji njivi ali vrtu, vsaj nekaj krompirja in solate. Obenem pa je tudi res, da so tukajšnji ljudje bolj zadržani glede zaprosila za pomoč in svoje finančne stiske, dokler se le da, zadržijo zase in jih ne obešajo na velik zvon. Ne glede na povedano imata obe humanitarni organizaciji: tako lokalna Karitas kot Rdeči križ več kot dovolj dela. Še vedno pa se lahko zgodi, da koga prezremo, zato velja še zlasti med prazniki priporočilo, da se ozremo okrog sebe in pogledamo, ali morda naš sosed potrebuje pomoč in mu jo ponudimo, še preden je primoran sam zaprositi zanjo. Še kako drži rek, da je sreča opoteča: danes nam je lahko lepo in smo finančno preskrbljeni, a življenje je pač takšno, da se nam lahko že jutri postavi na glavo in bomo sami potrebovali sočutje nekoga drugega.«