Osem članov Kolesarskega društva Selce se je konec junija letos podalo po kolesarski diagonali. Nekaj izkušenih članov in nekaj, tako dolgih dnevnih etap nevajenih kolesark, so premagali več kot 300 kilometrov. Združili so šport, prijateljstvo in skupno doživetje.

Po diagonali skozi Slovenijo

Na zadnji dan šolskega leta se je osem kolesarjev in kolesark KD Selce iz Ptuja podalo v smeri slovenske obale. Med njimi so bile tudi članice društva, ki se doslej tako dolgih dnevnih etap še niso lotile, a so pokazale izjemno odločnost in dobro voljo. »Ker smo iz različnih krajev, smo pot začeli na več koncih v Trnovski vasi, Destrniku, Selcah ter na Ptuju. V dopoldanskih urah smo iz smeri Ptuja krenili po stari cesti do Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic, v Stranicah smo malicali, nato pa nas je pot vodila do Celja, v Žalcu pa smo si privoščili sladoled. Cilj prvega dneva je bilo Vransko.« je opisal Andrej Murko, kolesar in tokrat organizator poti.

Trojanski klanec premagali brez težav

»Drugega dne smo se na pot odpravili že pred 6. uro zjutraj, saj nas je kar hitro že čakal klanec v Trojanah, nato spust proti Blagovici, pa pot čez Ljubljansko barje do Brezovice, kjer smo si privoščili krajši oddih. Zaradi visokih temperatur smo pohiteli do Vrhnike, se povzpeli čez tamkajšnji klanec, Logatec ter prispeli v Postojno. Cilj drugega dne je bila Turistična kmetija Hudičevec v Razdrtem, kjer so števci pokazali kar 240 kilometrov.« Svežo opremo za naslednji dan jim je na to lokacijo dostavila Zdenka Murko, članica društva.

Čakal jih je le še zadnji dan.

»V petek po zajtrku nas je čakal zadnji vzpon, vzpon do Kozine in vedno posebna vožnja čez Črni Kal do Kopra, kjer smo si privoščili kavo. In nato je bila pred nami le še pot do Portoroža.« še opiše Andrej Murko, ki dodaja, da so idejo leta 2021 podali mlajši člani društva, ki so se odločili, da bi pot iz Lendave do Portoroža prevozili v enem dnevu in jo poimenovali Diagonala. »Pred desetimi leti sem pot od Trnovske vasi do Portoroža prevozil tudi sam v enem dnevu, a ker smo vendarle pridobili nekaj let, sem tokrat traso razdelil na tri dele. Letos smo jo tako v okviru društva prevozili že šestič.«

Cilj drugega dne je bila kmetija Hudičevec

315 kilometrov so prekolesarili v treh dneh. Čeprav so bile dnevne etape obsežne in precej razgibane, so dneve zaključevali z načrtovanjem naslednjega dne in s hvaležnostjo, da so dan prevozili brez poškodb.

»Na taki poti sta ključna volja in medsebojna kolegialnost. Nikogar nismo pustili samega, vsak težak kilometer smo premagali skupaj – včasih s stisnjenimi zobmi, a na koncu vedno z nasmehom.« je še poudaril Murko.

Svojevrstna dogodivščina pa je bila vrnitev z vlakom v smeri doma. Na blagajni namreč ni mogoče kupiti vozovnice za kolo vnaprej, temveč le tik pred odhodom, če je seveda prostor. »Dve uri smo v negotovosti čakali, če bo prostor za naša kolesa, ko smo izvedeli, da so dan pred tem na peronu ostali kolesarji, v podobni situaciji kot mi, ki niso mogli na želeni vlak.«

Za njihova kolesa se je na vlaku tistega dne na srečo našel prostor in tako so se po načrtu varno vrnili domov. Po uspešno zaključeni poti so hvaležni ostalim članom društva za podporo in pa sponzorjem, katerih imena na društvenih dresih ponosno popeljejo po domala vseh Sloveniji in tudi tujini.