V Lenartu so imeli tržani na voljo zdravnika že sredi 19. stoletja

Poleg zdravnikov so v Slovenskih goricah delovali tudi »ljudski vrači«. Med obema svetovnima vojnama je neka Kozarjeva iz Oseka »vračila« otroške bolezni – ta je »gliste brila«, žgala brinje in v tako nastalem dimu zdravila otroke. K njej so hodili ljudje celo iz okolice Destrnika. Neki Klobasa iz Radehove je uravnaval kostolome, Franc Korošec iz Voličine pa je zdravil živino. Na cerkvenjaškem območju je do leta 1942 deloval zdravnik Karel/Karlek Korošec.

Seveda so se ljudje poleg vračev posluževali tudi zdravnikov, ki so počasi prihajali v Slovenske gorice. Tako je na Sv. Ano leta 1817 prišel Franc Postič in je 45 let deloval v zdravstvu, sadjarstvu, vinogradništvu in v ljudski prosveti. V Lenartu so imeli tržani in okoličani na voljo zdravnika že sredi 19. stoletja. Med prvimi lenarškimi zdravniki je bil najbolj znani upokojeni češki vojaški zdravnik dr. Henrik Beneš, ki je v Lenartu delal od leta 1855 do 1907. Prvi slovenski zdravnik dr. France Tiplič je prišel v Lenart jeseni leta 1900. Bil je izredno delaven in razumevajoč zdravnik splošne prakse ter zobozdravnik in dober prijatelj slovenskega zdravnika dr. Alojza Kraigherja, ki je bil v letih 1907–1914 okrajni zdravnik pri Sv. Trojici.

Na Tratah je leta 1930 postal zdravnik ruski emigrant dr. Sergej Kapralov, prej zdravnik v sanatoriju Vurberk. Na Tratah si je dr. Kapralov, ki je bil odličen pljučni zdravnik, uredil ambulanto. Bolniki so ga izredno cenili in včasih v dolgih vrstah čakali pred ordinacijo. Marsikomu je rešil življenje. Sergej je kot mladi zdravnik pred ruskimi boljševiki zbežal v Jugoslavijo. Po ljudskem izročilu naj bi si zaradi strahu pred prihajajočo Rdečo armado sam vzel življenje. Tako govori ljudsko izročilo, ki zgodovinsko ni pojasnjeno. Na grobnici na Pobrežju sta namreč zapisana datuma smrti zdravnika in njegove žene: Sergej je umrl 26. junija, žena Helena pa 27. junija 1944. Takrat so bili rdečearmejci še daleč, daleč stran od Mure. Helenin sin iz prvega zakona Norbert je z zdravili iz domače lekarne zalagal partizanski odred na Kozjaku. Torej lahko sklepamo, da je bolj verjetno, da bi si ruski zdravnik vzel življenje v strahu pred nemškim maščevanjem, kakor zaradi takrat še oddaljene Rdeče armade.