Družinski zdravnik je pogosto prva in včasih edina stalna zdravstvena opora posameznika – tisti, ki pacienta spremlja skozi leta, pozna njegovo zdravstveno zgodovino, družinske razmere in socialni kontekst bolezni. Kljub ključni vlogi, ki jo ima družinska medicina v zdravstvenem sistemu, ta specialnost že dolgo ostaja premalo cenjena, posledično pa se Slovenija sooča z vse hujšim pomanjkanjem družinskih zdravnikov.

Verjetno ne bo nihče oporekal trditvi, da je družinska medicina temelj javnega zdravstva. Da predstavlja prvo vstopno točko v zdravstveni sistem, kjer se večina zdravstvenih težav tudi reši, brez napotitve na višje ravni, družinski zdravnik pa zagotavlja neprekinjeno, celostno in dostopno obravnavo, usklajuje zdravljenje, vodi kronične bolnike in preprečuje zaplete.

Družinska medicina s tem razbremenjuje bolnišnice in specialiste, zmanjšuje stroške sistema ter skrbi, da je zdravstvena oskrba pravična in dosegljiva vsem.

Brez močne družinske medicine javno zdravstvo izgubi stabilnost, učinkovitost in dolgoročno vzdržnost. Foto: Nina Zorman

Kolone čakajočih za vpis na seznam

Pa vendar se je sistem družinske medicine v zadnjih letih krepko zamajal, zdravstveni domovi in posledično pacienti so ostali brez zdravnikov. Spomnimo se prizorov izpred dveh let, ko so Ljubljančani v skoraj kilometer dolgi vrsti že od sredine noči čakali pred ZD Bežigrad, da bi se vpisali na seznam pacientov pri dveh novih zdravnicah. Podobna scena se je ponovila tudi septembra 2024, ko so ljudje v koloni čakali pred ZD Slovenska Bistrica. Paciente je tam vpisovala nova zdravnica, ki pa je v le nekaj urah zapolnila vsa prosta mesta, kar je močno razburilo čakajoče.

S pomanjkanjem družinskih zdravnikov so se, kot je znano, soočili tudi v ZD Lenart. Oktobra 2024 je zaradi odhoda dveh družinskih zdravnic »na hladnem« ostalo približno 2.800 pacientov. Novo vodstvo s Klavdijo Dvoršak na čelu se je lotilo reševanja kadrovske stiske in lahko bi rekli, da so leto in pol po najhujši krizi že na dobri poti.

Če je bilo lani v ZD Lenart brez izbranega zdravnika še vedno med 1.600 in 1.800 prebivalcev, so to število z zaposlitvijo novega zdravnika znižali na približno 800, tem pacientom pa bo na voljo ambulanta za neopredeljene.

Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je bilo konec januarja v Sloveniji 139.444 oseb brez splošnega osebnega zdravnika. »V to število, ki predstavlja 6,7 odstotka vseh zavarovanih oseb, spadajo tako otroci kot odrasli ter tiste odrasle osebe, ki so se opredelile na dodatne ambulante brez zdravnika.

V Sloveniji brez zdravnika 30.000 oseb

Slednje delujejo pri 26 zdravstvenih domovih, kjer je bilo 31. januarja skupno opredeljenih 30.000 oseb. V Podravju je bilo konec januarja 16.153 oseb brez splošnega osebnega zdravnika, kar predstavlja pet odstotkov vseh zavarovanih oseb.«

Iz razpredelnice, ki so nam jo posredovali, je razvidno, da je v Sloveniji 1450 splošnih ambulant, od katerih jih dve tretjini delujeta v okviru javnega zdravstvenega zavoda, ostalo pa so ambulante pri koncesionarju. Na Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) pa vendarle opažajo pozitiven premik pri številu prijav na razpise za specializacijo družinske medicine. »Leta 2018 se je od 119 razpisanih mest zapolnilo le 25, medtem ko so v zadnjih letih številke višje. A za zadostno pokritost bi po ocenah potrebovali vsaj sto novih specializantov družinske medicine letno.«

Število prostih in prijavljenih mest za specializacijo iz družinske medicine, 2022-2025
Vir: Zdravniška zbornica Slovenije *Stanje na dan 11. 2. 2026, ki še ni dokončno

Ob lanskem svetovnem dnevu zdravnikov družinske medicine je ZZS pozvala odločevalce, da bolj pogumno in odločno pristopijo k sprejemanju nujno potrebnih ukrepov za zagotovitev stabilnosti osnovnega zdravstva. »Družinska medicina je hrbtenica primarnega zdravstva. Večina pacientov najprej vstopi v zdravstveni sistem prav skozi vrata ambulante družinske medicine. Zato mora biti ta točka v sistemu trdna, stabilna, dobro organizirana, predvsem pa podprta z vizijo, ki jo trenutno pogrešamo.«
Razmere v družinski medicini po njihovem terjajo celostno sistemsko preobrazbo, utemeljeno na resničnih potrebah pacientov in strokovnih timov, ki vsakodnevno zagotavljajo osnovno zdravstveno oskrbo.

Na ZZS so opozorili, da kljub dolgoletnim obljubam še vedno nista zagotovljena dva ključna pogoja za učinkovito delo v ambulantah družinske medicine, in sicer debirokratizacija, saj administrativne naloge še vedno predstavljajo nesorazmerno velik del zdravnikovega časa, in učinkovita informatizacija, saj razdrobljeni, zastareli in nepovezani informacijski sistemi upočasnjujejo delo in zmanjšujejo kakovost storitev.

Slednje je na poti izboljšanja s širjenjem elektronske komunikacije prek portala mobilne aplikacije za paciente zVEM, prek katerega lahko pacienti stopijo v stik s svojim izbranim osebnim zdravnikom, zobozdravnikom, otrokovim pediatrom ali ginekologom. Sčasoma bo ta komunikacija omogočena tudi z drugimi zdravstvenimi timi, s katerimi je pacient povezan, kot so timi diplomiranih medicinskih sester, patronažne službe ter specialistični timi za naročene paciente.

Ogrožena vzdržnost sistema

»Čeprav se je v zadnjem desetletju število zdravnikov družinske medicine povečalo za skoraj dvesto, natančneje s 1.248 leta 2014 na 1.447 leta 2024, je kakovostna in dolgoročna vzdržnost sistema ogrožena. Mladi zdravniki se v premajhnem številu odločajo za to specializacijo, več kot petina (22,5 %) aktivnih zdravnikov je starejših od 60 let (326 oseb), mlajših od 30 let pa je le sto zdravnikov, kar predstavlja slabih sedem odstotkov (6,9 %). Vse to kaže na nevarno kadrovsko vrzel, ki nas čaka v bližnji prihodnosti,« dodajajo, ob tem pa opozarjajo na dejstvo, da samo tretjina vseh družinskih zdravnikov deluje v javnem zdravstvu. Razlogov za odmik od ambulant je več, pojasnjujejo, med glavne pa naštejejo neustrezne delovne pogoje, preobremenjenost, neustrezno digitalno podporo, obsežno birokratsko delo in pomanjkanje fleksibilnih oblik zaposlitve. Veliko družinskih zdravnikov sodeluje v urgentnih centrih, mnogi delajo tudi s krajšim delovnim časom, saj sistem ne omogoča dovolj prilagodljivosti, predvsem za mlade starše.

Pomanjkanje družinskih zdravnikov pa ni značilno samo za Slovenijo, ampak je razširjen izziv v mnogih državah Evropske unije.

Raziskave in podatki kažejo, da število družinskih zdravnikov (general practitioners ali GP-jev) v številnih državah ne raste dovolj hitro, da bi dohajalo naraščajoče potrebe po primarni oskrbi, čeprav se splošno število zdravnikov povečuje. Po podatkih Eurostata je v EU povprečno okoli 20 odstotkov družinskih zdravnikov, medtem ko ostali izberejo specializacije, ki jih mnogi študentje vidijo kot bolj privlačne. Starajoča se generacija družinskih zdravnikov in premalo mladih, ki se odločajo za družinsko medicino, sta pomembna razloga, zakaj primarne ambulante ostajajo brez zadostnega števila zdravnikov. To vodi v dolgo čakanje na termine, preobremenjene ambulante in zmanjšano dostopnost zdravstvene oskrbe na lokalni ravni.

Na Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) ocenjujejo, da bi za zadostno pokritost družinske medicine potrebovali vsaj sto novih specializantov letno. Foto: Freepik

V evropskem merilu spada Slovenija med države z najnižjo pokritostjo družinske medicine, saj imamo le 68,8 družinskega zdravnika na 100.000 prebivalcev. Največ jih je na Nizozemskem (183,4), sledijo pa Irska (174,1), Avstrija (146,1) in Ciper (138). Na dnu lestvice najdemo Grčijo z okoli 46 družinskimi zdravniki na 100.000 prebivalcev, nato Bolgarijo (60) in, presenetljivo, Švedsko (62). Tik nad njimi pa že najdemo Slovenijo in Madžarsko s približno 69 družinskimi zdravniki na 100.000 prebivalcev. Skrb zbujajoče je tudi število diplomantov medicine v Sloveniji, ki ostaja nizko in predstavlja le 11,4 diplomanta na 100.000 prebivalcev, kar je skoraj trikrat manj kot v Bolgariji, kjer ta številka znaša 29,5.

Zahteven, a lep poklic

A vse le ti tako črno – številni, tudi mladi družinski zdravniki svoj poklic opravljajo z veliko ljubezni, strasti in predanosti. Med njimi je Ines (Ina) Emeršič, specialistka družinske medicine, ki je svoj dom našla v Lenartu, sicer pa dela v ambulanti v Destrniku. Za Ovtar24 je spregovorila o poslanstvu, lepoti in izzivih tega poklica.

Čeprav je bila sprva prepričana, da bo otroška zdravnica, si je tekom študija premislila in se odločila, da bo raje družinska zdravnica. In to na podeželju, kar nasploh velja za najmanj privlačno in najbolj odgovorno. Kako to? »Doma sem s podeželja, saj prihajam iz vasi Plitvički Vrh v občini Gornja Radgona. Nisem si želela delati v Mariboru, ampak ostati na podeželju. Ko se mi je ponudila priložnost zaposlitve v ambulanti v Trnovski vasi, sem jo z veseljem sprejela.«

»Ni mi žal. Rada sem podeželska zdravnica,« pove Ines Emeršič z žarom v očeh.

Priznava, da je delo družinskega zdravnika zahtevno, saj je zelo široko, terja veliko strokovnega znanja, odgovornih odločitev pa tudi občutka za sočloveka. Ki ga pogosto spremlja večino njegovega življenja. »Družinski zdravniki smo za pacienta v bistvu prva postaja in vstop v celotni zdravstven sistem. Sprejmemo ga, ga poslušamo, pregledamo, potem pa se odločimo, ali potrebuje nadaljnje preiskave; če jih, ga nanje tudi napotimo, potem pa spremljamo izvide.«

Odnos se gradi tudi več let

Kot najpomembnejšo stvar, ki je potrebna za dober odnos med družinskim zdravnikom in pacientom, izpostavi zaupanje. A tega se ne pridobi po enem ali dveh srečanjih. »Pacienta je strah, ga skrbi, zaradi kakšne zadeve ga je tudi sram, zato se ne bo odprl in spregovoril, če ti ne bo zaupal. Da vzpostaviš odnos zaupanja, lahko traja dolgo, tudi več let.« Kot specializantka v Trnovski vasi je ta odnos s pacienti že imela, ko je prevzela ambulanto v Destrniku, pa je začela skoraj od začetka. Zaradi preteklih negativnih izkušenj so namreč pacienti destrniško ambulanto v velikem številu zapustili, po njenem prihodu pa so se začeli vračati. »A to je bil počasen proces, ki je trajal kar dve leti, dokler nismo zapolnili vseh prostih mest. Ko je bila kadrovska kriza v ZD Lenart, so se mnogi obračali name in me spraševali, če lahko pridejo v mojo ambulanto. Ampak prednost so imeli Destrničani. Ker se mi je tako zdelo prav.«

Ines Emeršič, Lenartčanka z ambulanto v Destrniku, priznava, da je delo družinskega zdravnika zahtevno, saj je zelo široko, terja veliko strokovnega znanja, odgovornih odločitev pa tudi občutka za sočloveka. Foto: Manuela Brunčič

Priznava, da so dnevi, ko ni lahko. »Tudi jaz sem samo človek in imam kdaj slab dan. Zgodi se, da se v nekem trenutku vse zgrne name, da na primer enega za drugim obravnavam več težavnih pacientov, da mi ostane administracija od prejšnjega dne, da se morda slabo počutim ali pa sem preprosto utrujena. Vse to včasih pride, se mi pa zdi, da sem v teh letih že uspela najti način, neki ventil, kako se sprostiti, za trenutek odklopiti.«

Kar poveš, moraš tudi zapisati

Emeršičeva opozarja na čas, ki ga ima zdravnik odmerjenega za obravnavo nekega pacienta. »Vzemimo za primer moj dan. Paciente imam naročene na 10-15 minut. Vse, kar jim povem, moram tudi zapisati, kar pomeni, da je administracije absolutno preveč. Ko se pogovarjam s pacientom, ga pri tem ne morem ves čas gledati, saj obenem podatke vpisujem v računalnik, kar gotovo daje občutek, kot da ne poslušam zbrano.«

»Želim si, da bi se lahko s pacientom pogovarjala, mu gledala v oči, ga vprašala, kako je njegov sin, če je že zdrav, a mi to časovno preprosto ne znese. In to ni prav.«

»Potem pa poleg naročenih pacientov prihajajo še akutno oboleli in nenaročeni, zato se sistem seveda kmalu poruši. S pregledi zaključim kakšno uro pred koncem delovnika, ko moram pregledati in obdelati še vsa sporočila, ki sem jih dobila prek spletne aplikacije. Včasih še malice nimamo. Tudi v zahtevnosti obravnave se pacienti med seboj razlikujejo. Za nekoga, ki ima vneto žrelo ali kašlja, je dovolj deset minut, predstavljajte pa si, da pride pacient s tremi diagnozami in nekim novim simptomom, poleg tega mu nagaja krvni tlak. Za tako obravnavo imaš še pol ure premalo.«

Pasti ChatGPT diagnoz

Izziv pa ni samo prekratek odmerjen čas na posameznega pacienta, ampak tudi oziroma predvsem odgovornost do kakovostno opravljenega dela. »Imamo še nočna dežurstva in pri nas to zgleda tako, da ponoči dežuraš, naslednji dan pa nadaljuješ v ambulanti. Sama, iskreno povedano, takrat nisem sposobna nekih posebej zahtevnih in kakovostnih obravnav. Kljub utrujenosti pa me tudi tisti dan čakajo novi izvidi pacientov, določiti je treba terapije, pisati recepte …«

Kot smo si ljudje med seboj različni, tako so različni tudi pacienti. Nekateri od zdravnika pričakujejo, da mu bo predpisal čudežno zdravilo, ki bo odpravilo vse njegove težave. A takega zdravila seveda ni. »Zlasti pri starejših se dogaja, da si izmenjujejo tablete, češ, če je pri njem delovalo, bo tudi pri meni. Je prišel k meni gospod z listkom, na katerega mu je sosed napisal, katere zdaj tako popularne injekcije za hujšanje naj mu predpišem. In sem mu morala pojasniti, da zaradi kroničnih bolezni, ki jih ima, zanj niso primerne.«

Zdravnikom zmanjkuje časa za komunikacijo s pacientom, saj imajo veliko preveč dela z administracijo. Foto: Freepik

Mnogi pacienti danes pred obiskom zdravnika iščejo odgovore na svoje težave po internetu ali za nasvet vprašajo umetno inteligenco. »To se mi zdi normalno, saj živimo v taki dobi, ko pač gremo po informacije na internet ali ChatGPT. Je pa lahko to dvorezen meč in človeka po nepotrebnem prestraši. Na roki imaš na primer izpuščaj, kar opaziš v soboto zvečer ob gledanju TV. Izpuščaj fotografiraš in pošlješ ChatGPT-ju ali pa mu zadevo opišeš. Odgovor bo ponudil cel spisek možnih diagnoz, in sicer da gre bodisi za vnetje, posledico pika žuželke ali udarca, lahko pa tudi za kožnega raka. Pacient si bo seveda najbolj zapomnil slednje, kar ga bo verjetno po nepotrebnem vznemirilo.«

Meje odgovornosti

Nobeno predpisano zdravilo in terapija pa nič ne zaležeta, če pacient ne sledi zdravnikovim navodilom. Kje se torej začne in konča odgovornost družinskega zdravnika? »Večkrat doživim, da bi pacient rad odgovornost za svoje zdravje preložil na zdravnika, a jaz lahko pacientu svetujem, kako naj ohranja zdravje, mu povem, gospod, treba bo shujšati, več se morate gibati, izogibajte se taki in taki hrani …, ne morem pa ga prisiliti, da bo tudi zares začel bolj zdravo živeti. Razložim mu, kakšna zdravila bo dobil, zakaj so koristna in kako naj jih jemlje, a tu se moja odgovornost konča.«

Koncesionar je del javne mreže

V javnosti pogosto še vedno ni povsem jasno, da tako zdravnik v zdravstvenem domu kot zdravnik koncesionar spadata v javno zdravstveno mrežo. »Oba delata na primarnem nivoju enako,« pojasnjuje Emeršičeva, ki je koncesionarka. »Včasih me kdo vpraša, ali mora storitev pri meni plačati, a mu je seveda ni treba. Razlika pa je v tem, da imam jaz kot koncesionarka poleg dela s pacienti še druge obveznosti, ki so poslovne narave, kar pomeni, da upravljam ambulanto, naročam in dobavljam material ter se dogovarjam s poslovnimi partnerji. Slišati je tudi očitke, da koncesionarji varčujemo na račun pacientov, pri pošiljanju v laboratorij, napotnicah za specialiste … Kar ne drži, vsaj mi meni ne.«

Pacienti se zadnje čase k zdravniku odpravijo tudi s tako imenovanimi ChatGPT diagnozami. Kar je lahko dvorezen meč in človeka po nepotrebnem prestraši. Foto: Freepik

Obenem meni, da bi bilo dobro, če bi bila klasična zahodna medicina bolj odprta za nekatere alternativne metode. »Ne kot osnovna terapija, ampak kot dodatek. Všeč mi je namreč obravnava človeškega telesa tudi prek njegove duhovne plati,« pravi Emeršičeva, ki je opravila tudi podiplomski študij akupunkture.

Vloga referenčnih ambulant

Čeprav se radi pritožujemo čez slovenski zdravstveni sistem, ki je nedvomno vse prej kot idealen, pa je vendar, resnici na ljubo, treba priznati, da je veliko boljši kot marsikje drugje po svetu, je prepričana Ines Emeršič. »En tak primer so naše referenčne ambulante, v katerih te pregledajo in svetujejo, kako naprej. Odličen primer preventive, torej. V ZDA je povsem drugače. Tam je imela znanka težave s holesterolom, zato ji je zdravnik predpisal zdravila. In to je bilo to, nikogar ni več zanimalo, ali zdravila jemlje in ali so kaj pomagala.«

»Bogastvo slovenskega zdravstva je po moje v tem, da dajemo vse večji poudarek preventivi pred kurativo, in tega se premalo zavedamo.«

»Ljudje so na referenčne ambulante sprva gledali nekoliko postrani in jih niso takoj sprejeli, so se pa izkazale za zelo dobrodošle in koristne. Na tem mestu moram pohvaliti svojo referenčno sestro, ki svoje delo opravi zares kakovostno, saj odkrijemo veliko bolezni, ki jih sicer zagotovo ne bi.«